“Držimo se filozofije naravnih vin!”

Piše: Anastazija Pertot

Pogovor / Jakob Zidarich

V Praprotu na Krasu se družina Zidarich že vrsto let ukvarja z vinogradništvom. Pogovorili smo se z Jakobom Zidarichem, sinom vinogradnika Benjamina Zidaricha. V pogovoru nam je spregovoril o sebi, univerzitetnem študiju, delu na kmetiji in še marsičem.

Jakob, povej nam kaj o sebi!

Ime mi je Jakob Zidarich, star sem 23 let in živim v Praprotu. V prostem času se rad družim s prijatelji, včasih igram nogomet ali pa košarko. Dokončal sem višjo šolo Franceta Prešerna v Trstu, in sicer jezikovno smer. Po višji šoli se nisem takoj odločil za univerzo, nisem bil prav prepričan, tako sem raje izbral delovno pot in šel v Furlanijo, na kmetijo Jermann, ki tudi proizvaja vina. Po enem letu sem se odločil, da se bom vpisal na univerzo; izbral sem triletni študij univerze v Vidmu, in sicer smer vinogradništvo in enologija. Zdaj še študiram, morda bom končal že naslednje leto. 

Koliko časa že deluje vaša kmetija?

Naša družina je dejansko vedno imela trte in pridelovala vino, sicer ne v takih količinah kot danes, toda vedno smo imeli vino, belo in rdeče. Proti koncu 80. let prejšnjega stoletja je moj oče začel vino stekleničiti, začel je s poldrugim  hektarjem, poskušal je novosti, bil je vztrajen in tako je kmetija počasi rasla. Kupil je še druge hektarje zemlje, obdeloval različne trte in delal veliko poskusov. Pomagali so mu tudi drugi vinogradniki, kot na primer Kante, Gravner, Radikon in drugi. Od njih se je veliko naučil, predvsem različne tehnike, ki jih je potem prenesel na Kras. Tu se je osredotočil zlasti na naše kraške avtohtone sorte, in sicer na vitovsko in teran.

Leta 2000 smo začeli graditi vinsko klet in jo dokončali leta 2009. Danes smo velika kmetija, zelo poznana po Italiji in tudi po svetu. Letno proizvajamo približno 40.000 steklenic in imamo 12 hektarjev vinogradov. Držimo se filozofije naravnih vin, to pomeni, da si prizadevamo ne toliko za količino, ampak za kakovost vina. Res je tudi, da na Krasu ni mogoče pridelovati velikih količin vina, ker je logistično, samo za en hektar je treba res veliko dela in stroškov. Bolje je biti manjša kmetija, a imeti res kvalitetno vino. Mislim tudi, da je to pot, na katero mora stopiti Kras v prihodnjih letih.

Kaj pa ponuja vaša kmetija?

Osmico imamo že veliko let. Odpiramo jo trikrat na leto po dva tedna, in sicer marca, julija in decembra. Prej smo imeli osmico v stari hiši, odkar pa imamo nov prostor in nove kleti, vabimo ljudi tja, tudi zato ker imamo od tam krasen razgled. Strankam v osmici nudimo tipične izdelke, saj na kmetiji redimo tudi 12 prašičev. Vino postrežemo tako točeno kot v steklenicah. Osmico imamo že res veliko časa in jo bomo še obdržali, ker je del naše tradicije. Glavna dejavnost pa je pri nas gotovo prodaja vina v steklenicah. Kot sem že povedal, proizvajamo okrog 40.000 steklenic vina na leto in jih prodajamo po celi Italiji (Milan, Rim, Veneto, Piemont,  Sardinija, Furlanija …) in jih izvažamo tudi v razne države po svetu. Steklenice prodajamo v ZDA, na Japonsko, v Anglijo, Francijo, Slovenijo, Hrvaško … Prodaja ustekleničenega vina je glavna dejavnost naše kmetije, osmico imamo bolj zaradi tradicije.

Katere sorte trt gojite?

Načeloma imamo avtohtone sorte, to so vitovska, malvazija in teran, ker so le-te na Krasu prisotne od nekdaj. Poleg tega imamo tudi sauvignon in merlot; torej belo in rdeče vino. Teh dveh sort pa ne pridelujemo, da jih potem stekleničimo posebej, temveč jih uporabljamo tako, da pomešamo več sort. Tako pridelujemo vino Prulke, ki ga sestavljajo vitovska, sauvignon in malvazija. Glavne pa so  avtohtone kraške sorte. Po večini pridelujemo bela vina, teh je 80 % našega pridelka. Najbolj smo navezani na vitovsko, ki je v zadnjih letih res doživela velik “boom”. Vedno več ljudi pozna to sorto in tudi vedno več ljudi sprašuje po njej. Ko ljudje pridejo k nam na obisk, dejansko že poznajo to vinsko sorto. Kjerkoli, predvsem po Italiji, ljudje že vedo, za kakšen tip vina gre, medtem ko je pred petnajstimi leti vitovsko poznalo res malo ljudi.

V bistvu stekleničimo vitovsko, malvazijo in teran kot avtohtone sorte. Potem pa nudimo še dve vrsti: ena je Prulke, ki nosi ime po kraju blizu nas, kjer imamo trte. Druga pa je vrsta Ruje, to je rdeče vino, ki ga sestavljata merlot in teran. Tudi to ime izhaja iz imena vinograda.

Kaj pa vino v kamnitih sodih?

Naj najprej povem, da so vsa vina, ki jih pridelujemo, tako bela bela kot rdeča, macerirana. Preden grozdje stisnemo, ga pustimo macerirati dva tedna, in to večkrat pomešamo. Oče je zato pomislil, da bi lahko poskusili vino macerirati “v kamnu”, in tako so nam razni domači obrtniki neredili kamnite sode. Vse se je začelo kot eksperiment leta 2013 v sodelovanju z videmsko univerzo. Po prvem letu smo prišli do dobrih rezultatov in se odločili, da bomo nadaljevali po tej poti. Pripravili smo serijo steklenic z imenom vitovska Kamen. Dejansko je samo vitovska, toda macerirana v kamnitih sodih. Zasnova je ta: ker so kraška tla posebna, saj je pod približno 30 cm rdeče zemlje samo kamen, se korenine trt nekako rodijo v kamenju in se nato tudi proces maceracije nadaljuje v kamnu. Že stari Rimljani so uporabljali to tehniko za ohranjanje vina in olja. Po maceraciji v kamnu, ki je daljša od maceracije v lesu, se vino spet vrne v lesene sode, kjer ostane dve leti. Vino torej maceriramo v kamnitih in lesenih sodih, potem pa ga prelijemo spet v lesene sode za nekaj let.

Povedal si, da svoje vino izvažate. Ali tudi ti kaj potuješ?

Da, obiskal sem razne kraje po Italiji in tudi po svetu. Večkrat sem šel v Milan, Rim, Turin in drugam. Potoval sem tudi na Dansko, v Kobenhavn, potem pa še v ZDA, in sicer v New York in Kalifornijo. Ko smo prišli tja, nam je bilo lepo, ker so ljudje že poznali Trst in še bolj Kras; vedeli so, o čem govorimo. Všeč mi je tudi, ker na  potovanja nosiš s seboj svoje delo, vsem lahko predstaviš svoje pridelke in svojo zemljo. To lahko tudi prispeva k prihodu večjega števila turistov v Trst, na Kras, v Slovenijo in je gotovo v korist vsem. Povedati moram, da je naš Kras poznan po svetu in ga ljudje zelo cenijo. To dokazuje, da če delaš dobro, se trudiš in vlagaš v kakovost proizvodov, boš vedno uspešen.

Kdaj si začel delati na kmetiji?

Od nekdaj sem pomagal tako v vinogradu kot v osmici, kasneje tudi v uradu. zdaj končujem univerzitetni študij, ob koncu katerega se bom verjetno odločil za kako delovno izkušnjo kje drugje, v Italiji ali tujini. Delovne izkušnje so vedno koristne, saj se gotovo zmeraj kaj dobrega naučiš, predvsem v tem sektorju. Rad bi šel na primer v Piemont, kjer je kultura vina zelo bogata. Ko pa bom dokončal študij in si nabral več izkušenj, bom ostal tu, doma, in delal na domači kmetiji.

Kako pa si se vsega tega, kar znaš, naučil?

Ker sem odraščal v tem okolju, sem veliko stvari, ki jih študiram na univerzi, že videl in poznal. Teorija pa je seveda povsem drugačna od prakse. Mislim, da včasih teorija precej komplicira stvari, ki so v resnici in v praksi lažje. Vendar je teorija vedno potrebna, predvsem danes, ko imamo veliko več strojev in več eksperimentiranj. Delo na terenu pa je gotovo najboljša praksa in samo z njim pridobiš izkušnje. Mislim, da je zelo pomembno potovati in si nabirati izkušnje v drugih krajih, tako da spoznaš več načinov dela in s tem obogatiš svoje znanje. Na univerzi sem prvo leto imel razne predmete, kot so matematika, kemija, fizika … V drugem letniku je bil študij že bolj usmerjen v ta sektor, tako da so bili med raznimi predmeti enologija, enološka kemija, vinogradništvo, enološki stroji, agronomske tehnike … Imamo res specifične predmete, ki študente lahko na najboljši način pripravijo na delo v tem sektorju.

Bili ste tudi na filmskem festivalu v Benetkah. Kako je bilo?

Festivala so se udeležili moji starši, ker so prejeli vabilo za sodelovanje na neki degustaciji vin. Veliko je bilo pridelovalcev, med njimi smo bili tudi mi. Obiskali so tudi še nekaj strank, ki imajo restavracijo v Benetkah in prodajajo naše vino. Bilo je lepo. To je bila odlična priložnost, da so še drugi ljudje spoznali naše specialitete.

Kaj pa v letu covida-19? Se je kaj spremenilo?

Žal smo v obdobju covida-19 odprli osmico samo poleti, ko smo lahko delali brez večjih težav. Kar se pa tiče prodaje, smo se v prvem valu pandemije ustavili, kajti takrat je bil dejansko ustavljen ves svet. Prodaja vina se je malo zaustavila, a to za nas ni bil tako hud problem, saj ne pridelujemo svežega vina, ki ga je treba takoj prodati. Vino je bilo še boljše, ker je še eno leto počakalo v kleti. Čim starejše je vino, tem boljše je. V poletnem času epidemije koronavirusa smo spet delali s polno paro, pozimi pa se je spet vse malo ustavilo. Odprli smo dodatno spletno stran, kjer lahko vsakdo naroči vina in mi mu jih pošljemo na dom. 

Jakob, verjetno ti kot član nove generacije namenjaš več časa socialnim omrežjem. Koliko je to danes pomembno?

Danes so socialna omrežja pomembna, ker se tam dogaja vse v trenutku. Tudi mi imamo Facebook in Instagram stran. Tam objavim sliko in imam takoj odziv stranke. Veliko ljudi nam večkrat piše po Instagramu kot pa po elektronski pošti. Po pravici pa moram povedati, da se temu osebno ne posvečam veliko. Facebooku namenjajo več časa v uradu, Instagramu pa sestra Martina. Ljudje z vsega sveta lahko spoznajo naše območje in naše pridelke. V to sicer ne vlagamo veliko, vseeno pa mislim, da je res dobro sredstvo, tudi ker imamo velik odziv strank.

Ali si od nekdaj želel delati na domači kmetiji?

Ko sem bil mlajši, nisem veliko razmišljal o prihodnosti in o tem, kaj bom delal. Zame je bila kmetija tako domača stvar, da nisem preveč premišljeval o njej. Ko pa sem dokončal višjo šolo, sem razmišljal in prišel do sklepa, da bi bila najboljša izbira, če bi nadaljeval po očetovih sledovih. Kmetija deluje že veliko let, delamo dobro, imamo veliko število strank, pred sabo gotovo imamo lepo in bogato prihodnost, predvsem pa se danes s tem ukvarja veliko mladih. Ta sektor mi je res všeč. Delam v naravi, na domači zemlji: to mi je všeč, vse mi je zelo zanimivo. Cilj je nadaljevati po tej dobri poti. Kras pozna vedno več ljudi. Mislim, da je treba v to veliko vlagati. Želimo postati večja stvarnost, ki pa sloni na kakovosti proizvodov. 

Kakšna bo letošnja trgatev?

Trenutno kaže zelo dobro, s to letino smo zelo zadovoljni. Zadnje čase so bile letine vse zelo dobre. Zadnjič je bila letina res slaba leta 2014. Od takrat dalje smo bili vsako leto zadovoljni. Letos smo imeli malo suše, ko je bilo meseca avgusta res zelo vroče in nismo vedeli, ali bi trte zalivali ali ne. Nato je deževalo in je bilo spet v redu. Zdaj kaže, da bo trgatev dobra. Trgati naj bi začeli po petnajstem septembru in upamo, da nam bo do takrat vreme naklonjeno.

Kmetijo Zidarich lahko najdete na spletni srani www.zidarich.it, na Facebook strani Zidarich ter na Instagram strani @zidarichh.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme