Država in narod

V zadnjem času se je zgodilo marsikaj zanimivega tudi na političnem področju, ena od najzanimivejših reči pa so bili katalonski dogodki. Ob njih bi veljalo pogledati na družbeni nauk Cerkve (DNC) in na to, kaj zagovarja. Gre namreč za vprašanje odnosa med narodi in državami ali med narodi in državo, če jih je v njej več. To vprašanje seveda ne zadeva le Španijo in Katalonijo, glede na tiste pogovore, ki so se spet sprožili ob zadnjih obsodbah poveljnikov vojne v nekdanji Jugoslaviji.
Kaj je prej?
To vprašanje ni banalno, kot bi se spraševali, ali je bila prej kokoš ali jajce, ampak je ključnega pomena. DNC namreč meni, da je narod tista resničnost, ki je pred državo. Narod ima neko svojo izvirnost, ta pa ne izhaja iz dejstva, ali to država priznava ali ne, ampak naj bi se to že predpostavljalo. Narod je skupnost družin in družbenih struktur, ki jih je zgodovina izoblikovala v neko enotno obliko. Sem spadajo še izročila, vrednote in podobne stvari, ki dajejo smisel skupnemu in družbenemu življenju, med temi ima posebno mesto vera. Narod je tako živ organizem.
Družbena osnova ni posameznik
Posameznik brez skupnosti ni nič. Zato ne morejo biti osnova družbe posamezniki, ki so med seboj neodvisni in nepovezani, kakor tudi ne more osnova družbe biti državna oblast, če je ta mišljena kot še en posameznik, ki pa je močnejši od državljanov in se postavlja nadnje ter jih povezuje na tak način. Družba ne more in ne sme biti le vsota posameznikov, ki jih skupaj umetno drži neki drug posameznik, ki je močnejši od vseh. Močnejši pa ni zaradi neke svoje posebne individualne moči, temveč zgolj zaradi oblasti, ki jo ima, pa seveda zaradi vseh vzvodov in orodij, s katerimi razpolaga, da to oblast nad ostalimi tudi vzdržuje.
Moderna politika in narod
Moderna politika temelji ravno na tem individualizmu, ki smo ga omenili, pa je pravzaprav zadušila narode. Moderna država je od zgoraj s silo izvedla tisto poenostavitev, ki gre proti zgodovinski pestrosti, prišlo je pravzaprav do neke “reductio ad unum”, ki pa se je seveda zgodila s silo. Odstranjene so bile tako vse ovire, ki bi stale med državo samo in državljani, vključno z narodi. Nujno je bilo tako potrebno dobiti neke skupne faktorje in jih potem vsiliti, temu pa žrtvovati narodno pestrost. Tako se je moderna država v svoji zgodovini, ki ima zdaj že kar dolgo brado, vselej borila proti narodom. Ta država se je rodila iz francoske revolucije, ki jo je potem Napoleonov zakonik še spravil v prakso, ko je narode zreduciral le na departmaje, pa še ti so izgubili marsikje vso svojo izvirnost, začenši pri imenih. Če zadeva ni šla zlepa, je šla pa zgrda, kakor nam ne pričuje le omenjena Francija (velja omeniti zlasti Vendejo), ampak tudi recimo Nemčija in Italija. Če se ozremo malo bližje, potem moramo omeniti sovjetsko državo, glede na to, da smo pred kratkim obhajali stoletnico “oktobrske revolucije”. Od represalij nad praktično celimi narodi, pa do tega, da se je vse uniformiralo pod eno streho. No, približno istočasno se je zadeva glede uniformiranosti, četudi ta ni bila tako nasilna, dogajala tudi po mnogih novih državah, ki so nastale po 1. svetovni vojni, in sicer še prej, preden bi nastopili razni fašistični, nacionalsocialistični ali komunistični režimi. Še dobro, da so tako opevali samoopredelitev ali samoodločbo narodov o tem, ko je šel na kosce avstro-ogrski imperij, saj vemo, kako potem te zadeve nikdar ni bilo. Sovjetski model je potem seveda služil še drugim državam, ki so prevzele komunistični režim, vendar po vseh teh deželah narodi seveda niso kar izumrli, ampak so zgolj poniknili, potem pa se po letu 1991 dvignili kot feniks iz pepela. Kako je vse skupaj degeneriralo v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, nam je pa vsem pred očmi, pa bi lahko pisali in pisali o tem. Od srednjega veka, pa dokler so imperiji obstajali, so bili postavljeni za to, da bi narode branili, ne pa dušili, s tem pa so branili tudi pestrost in raznolikost znotraj organizma. Lahko bi uporabili avstro-ogrski primer, a bi spet potrebovali precej prostora in časa za to.
Tudi politična osnova je najprej skupnost
Kot smo dejali, osnova družbe ni in ne more biti posameznik, temveč skupnost. To velja tudi oz. še zlasti na političnem področju. Osnova torej ni ne posamezen človek kot tudi ne neki drugi veliki posameznik, ki je država. Osnova so osebe znotraj svojih naravnih vezi in odnosov, kakor sta družina in narod. Zmota personalizma, ki ima seveda tudi svoje številne dobre plati in zasluge, je v tem, da kot osnovo družbe in družbenosti postavlja osebo. Da ne bo pomote, to že drži, da je osnova osnove oseba, vendar pa je treba paziti na neko temeljno dejstvo, da je neka oseba že takoj, od začetka znotraj nekih naravnih in izvirnih družbenih odnosov, ki so zanjo nekaj določnega – kažejo ji pot, da bi živela ta oseba dobro življenje. Ko v povezavi s tem, govorimo o načelu skupnega dobrega, ki je eno od temeljnih načel DNC, potem je skupno dobro pravzaprav za nami, ne pred nami.
Evropska unija in narodi
EU bi lahko bila nekaj zelo dobrega, če bi upoštevala svojo lastno zgodovino in svoje korenine, pa bi potem ovrednotila te mnoge skupnosti, ki jih je zgodovina porazporedila po kontinentu, vendar tega ni storila. Sledila je raje moderni državi. Lahko seveda, da neke evropske super-države ni, da ne obstaja. To lahko tudi drži, vendar lahko do tega še pride, saj je EU postavila vso podlago, da bi lahko do tega prišlo.
Kaj se zgodi, če država duši narode?
Če država duši narode, je jasno, da duši tudi samo sebe, saj se narave pač ne da premagati – prej ali slej se plača davek, ker se je šlo proti njej. To seveda ne velja le na političnem področju, kot je najbrž jasno. Zadeve se torej lahko obrnejo proti. Če so osnove samo ekonomske in gospodarske, potem lahko pride do popolnega razsula. Privedlo bi lahko do katastrofe, če ne bi imeli še neke druge zadeve, ki terja svoj davek, imenuje pa se globalizacija. Ta ekonomijo že razporeja po svoje po svetovni šahovnici, če hočemo ali ne.
Nevarnost narodnih držav
Kar smo povedali, bi moralo biti jasno opozorilo narodnim državam, ki nastajajo ali so nastale iz nekih večjih prejšnjih entitet – da se namreč tudi te ne bi oblikovale kot moderna država, da bi torej bile nekaj absolutnega in centraliziranega. Ali v Sloveniji ne izkušamo ravno tega? Zvestoba nekim narodnim koreninam ali koristoljubje in egoizem posameznikov, ki obvladujejo druge posameznike?
Andrej Vončina

Piše: g. Andrej Vončina / Družbeni nauk Cerkve

Preberi tudi

Razmišljanje ob epidemiji covida-19

Bodi človek

Družina,  prva točka v politiki

Bodi človek

Skrivnostna privlačnost zla

Bodi človek

Gospod, prebudi se, kaj spiš?

Bodi človek

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme