Družbene spremembe in (nova) vloga očetov v družbi

Piše: Mitja Stefancic

Pogovor / Alfredo Poloniato, avtor knjige o enakopravnem skrbništvu otrok

Lik in vloga očetov sta se v sodobni postmoderni družbi krepko spremenila. Do sprememb je prišlo tudi z zagotovitvijo več možnosti in več pravic ženskam na trgu dela. Kljub temu pa očetom niso a priori zagotovljene enake možnosti pri sodelovanju v družinskih zadevah, na primer takrat, ko se po družinskem razhodu zanimajo za enakopravni delež skrbništva otrok. O tej aktualni temi smo se pogovorili z avtorjem Alfredom Poloniatom, ki živi v okolici Tržiča in je svojo (nelahko) pot do skrbništva lastnih otrok nedavno opisal v knjigi L’affidamento delle “palle al piede”.

Kako se je v zadnjih časih spremenil lik očetov? Teoretično se očetom priznava pomembnejša vloga pri vzgoji otrok in skrbi zanje: se ta sprememba odraža tudi v praksi?

V zadnjih letih se je vloga očetov v družini in družinskih odnosih bistveno spremenila. Spremenili so se tudi očetje, saj si danes navadno veliko bolj prizadevajo, da bi poskrbeli za celostni razvoj lastnih otrok. Rad bi poudaril, da ta novi lik očeta zelo dobro deluje v tradicionalnih družinah oziroma v tistih družinah, kjer vladata mir in sožitje. V primerih, ko pride do ločitve oziroma ko je odnos med staršema težaven, ostaja diskurz o očetovski vlogi zgolj na teoretični ravni. V takih primerih se namreč vloga očetov takoj postavi pod vprašaj. Pri reševanju družinskih sporov navadno stopijo v igro institucije – sodišča, socialne službe idr. –, ki imajo do mater drugačen odnos kot do očetov. Razlike v odnosu do očetov se kažejo tudi v primerih, ko imajo matere problematičen odnos z otrokom in težave pri njihovi vzgoji. 

V knjigi z naslovom Sharing Care (Deljeno skrbništvo) založbe Univerze v Bristolu dva angleška raziskovalca opisujeta dobre prakse angleških očetov pri skrbi za novorojenčke v primerih, ko so matere odsotne zaradi službenih obveznosti ali iz drugih razlogov. So te “dobre prakse”  razširjene tudi v Italiji ali vsaj v naši deželi?

Verjamem, da so dobri očetje povsem sposobni poskrbeti za svoje otroke. To velja tudi za dojenčke in za zelo majhne otroke. Seveda ne gre za prirojeno sposobnost, kajti niso vsi očetje enako skrbni. Opažam pa, da se v sodobni družbi veča delež “dobrih” očetov. Danes je skrbnih očetov vse več. Poznam ločene očete, ki si prizadevajo, da bi bili čim bolj prisotni v vsakdanjem življenju svojih otrok, in so zelo požrtvovalni. Toda tudi v takih primerih imajo institucije odločilno vlogo pri vzpostavljanju dobrih družinskih odnosov in posledično pri dodeljevanju skrbništva otrok. Naj pojasnim. Oče, ki ne živi z otrokom, mora vložiti dvakrat toliko truda, da institucije opazijo njegovo dobro voljo in odločijo, da je lahko otroku za zgled. So pa tudi primeri, ko državni organi materam zlahka odpustijo jasne pomanjkljivosti pri vzgoji otrok. Med postopki za dodelitev skrbništva se sodniki in socialna služba marsikdaj osredotočajo na težave med partnerjema, namesto da bi se osredotočili zgolj na potrebe otroka oziroma na njegovo dobro počutje. Tudi v primerih, ko je oče zelo prisoten in skrbi za otroka, predstavniki institucij namreč zlahka podvomijo, ali moški to res počenja, ker ima otroka rad ali pa le zato, da bi bil materi trn v peti …

Najbrž je treba razlikovati tudi med samimi očeti. Vloga staršev namreč ni vsem pisana na kožo. Kako torej ločiti med zaupanja vrednimi očeti in tistimi, ki niso vredni zaupanja?

Mislim, da je tako razmišljanje srž celotnega diskurza o starševstvu. Danes vemo, da mladoletnik ne zna razlikovati; ne ve, ali je oče dober ali ne. O tem odločajo prej omenjene institucije. Čeprav razpolagajo z vsemi potrebnimi elementi, da bi poiskale pravo rešitev v otrokovo korist, tega v praksi ne delajo. To si razlagam kot posledico njihovih povprečnih analitičnih sposobnosti in dejstva, da odločajo na podlagi že ustaljenih vzorcev ter zagotavljajo določene interese. Slabe odločitve so včasih tudi posledica pomanjkljivih kompetenc samih profesionalcev na tem področju.

Italija in Slovenija sodita med države, kjer so pravice otrok najbolje zaščitene v svetovnem merilu. Pa vendar se v družinah, ki doživljajo ločitev ali konfliktno situacijo oziroma živijo v težkih družbenih okoliščinah, težave marsikdaj ne rešijo, kot bi se morale. V takih primerih so poleg otrok najpogosteje zapostavljeni očetje, drži?

Strinjam se z vašo ugotovitvijo, da so najbolj zapostavljeni očetje. Italija že vrsto let razpolaga z zakoni za reševanje družinskih sporov, ki so med najbolj naprednimi in natančnimi v Evropi. Toda ti zakoni dajejo sodnikom veliko svobode pri interpretaciji sporov in proučevanju posameznih primerov. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da pravzaprav tudi sami sodniki odločajo in ravnajo na podlagi svojega predhodnega znanja in osebnih življenjskih izkušenj. Opaziti je torej pomemben razkorak med potrebami tistih, ki se obrnejo na sodišče z željo, da bi jim bila zajamčena pravica na podlagi zakonov, in dojemanjem tistih, ki zakone izvajajo. Naj dodam, da se pri nas med očeti in sodišči nikoli ali malokdaj vzpostavi pravi dialog. Posledično je očetom onemogočeno kakršnokoli legitimno oporekanje odločbam. To velja tudi v primerih, ko odločevalci na institucionalni ravni izvajajo absolutno moč, hkrati pa so pri obravnavi prošenj očetov brezbrižni. 

Nedavno ste objavili knjigo L’affidamento delle “palle al piede”, ki je bila za vas v mnogih pogledih katarzična izkušnja. O čem govori knjiga in komu je namenjena?

Knjiga L’affidamento “delle palle al piede” je zbirka dokumentov in hkrati zapis osebnih vtisov, ki sem jih doživel in sem jih zapisal za lastne potrebe. Sčasoma mi je postalo jasno, da bi bila taka knjiga lahko koristna vsem tistim, ki se srečujejo s situacijami, kakršne sem doživel sam in ki jih opisujem v knjigi. Knjiga je torej lahko koristna vsem bralcem, ki bi radi izvedeli, kakšnih dejanj in obnašanj se je bolje izogibati v podobnih okoliščinah. Na primer: če si oče po težavni ločitvi želi še naprej skrbeti za svoje otroke, bo kaj kmalu odkril, da njegov sogovornik ni le njegova nekdanja partnerka. Po vsej verjetnosti se bo moral dogovarjati tudi z institucijami.

Knjiga je razprodana. Je predviden ponatis?

Žal knjiga za zdaj še ni v ponatisu. V knjigarnah je na voljo še nekaj izvodov.

Najlepša hvala za pogovor.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme