Aktualno

Družba, v katero ne spadam

Družba, v katero ne spadam

Piše Suzi Pertot / Kakšna bo naša prihodnost?

Kakšno je moje mnenje o naših deželnih pa tudi državnih dnevnikih, menda že veste. Poceni senzacija, pisanje zaradi prodaje, spektakel, ki ne pozna usmiljenja in spoštovanja, ali enostavno pranje možganov. Morda sem celo pozabila na kako negativno plat. Pozitivnega v teh naših dnevnikih ne vidim ničesar, morda lahko v tisku včasih najdeš sprejemljivo vremensko napoved. Drugega nič.
Pred dnevi pa je mojo pozornost pritegnilo pisanje o nekakšnem posilstvu ali nasilju, ki naj bi se dogajalo v mojem rodnem Trstu. V samotnem kraju, ponoči, v temi, boste rekli. Ne, kje pa. Na nekem frizerskem tečaju, menda je bila to večja hala, šolska telovadnica, prisotnih pa nad dvajset ljudi. Po navadi tega sploh ne rada prebiram, mojo pozornost pa je pritegnilo ime krivca. V njem sem namreč prepoznala nekdanjega sošolca z univerze, ki ga nisem srečala že leta, v spominu pa ga imam kot mirnega, uravnovešenega intelektualca. Pisalo pa je, da je zdaj doma v hišnem priporu. Zaradi obsodbe spolnega nadlegovanja.
Najprej sem se seveda odzvala z začudenjem, predvsem z nejevero. Sledila je jeza zaradi te nagnusne, nesramne navade italijanskih časnikarjev, da objavljajo imena žrtev, krivcev, ponesrečencev in ljudi nasploh. Baje je po italijanskem in mednarodnem pravu posameznik vsekakor nedolžen, dokler se sodišče uradno ne izreče o njegovi krivdi. Torej gre tu za blatenje nedolžnega človeka. Blatenje, ki ga bo pozneje res težko izbrisati. Novice, ki jih objavlja tisk, pristanejo namreč tudi na spletu. In vsi vemo, kaj to pomeni. Kdorkoli bo kadarkoli v prihodnosti vtipkal ime nesrečnika, četudi bo ta pozneje prepoznan za nedolžnega, bo takoj vedel za njegov “greh”. Madež, ki ostane za celo življenje, kajti splet je še posebno krut in prozoren, nikoli ne pozabimo na to.
Tržaški dnevnik je seveda domnevnemu prekršku mojega nekdanjega znanca namenil kar nekaj strani. Take novice namreč ljudje radi berejo. Predvsem tisti, ki imajo prostega časa na pretek in jim je dobra knjiga prenaporna. Drugega ne bom rekla. Brala sem, da naj bi osemnajstletnico spolno nadlegoval. Dekle ga je seveda pozneje prijavilo. Nadlegoval naj bi jo v telovadnici. Pred številnimi prisotnimi. Med javnim prikazom frizerskega dela. Novinar niti tega ni znal povedati, ali je šlo zgolj za besede ali pa se je je nesrečnež celo dotaknil. Hujšega pri belem dnevu in v množici si zagotovo ni mogel privoščiti, predvsem ker nihče ničesar ni videl ali slišal.
Nekaj strani nakladanja, kar seveda vsi radi berejo. Kot telenovelo. In hišni pripor. Za vedno omadeževano življenje. Vem, da se veliko ljudi ne bo strinjalo, a zdi se mi vsekakor preveč. Pretirano. Predvsem v času, ko je nasilja, pravega nasilja mislim, s posledicami, nad ženskami res veliko. A ravno najhujši zločinci v naši državi, v Italiji, ostanejo nekaznovani. Zaradi olajševalnih okoliščin, trenutne neprisebnosti, kulturne različnosti in ne vem še česa. Ko gre za uboj, trajne poškodbe ali pravo posilstvo, tedaj postanejo nenadoma sodniki širokosrčni.
Na smeh mi gre, ko se spomnim, kako je bilo v tistih časih, ko sem imela sama osemnajst let. To so bili časi feminizma. Ko smo se znala dekleta sama braniti. Z besedo in dejanji. Pa vseeno ne bi tu ponavljala ne preveč milih in prizanesljivih vzdevkov, ki smo jih znale nameniti nadležnim moškim. Včasih jih je spremljala celo brca. Življenje je bilo tedaj nekako bolj naravno, enostavnejše. Pomagale smo si same. In včasih je to presneto prav prišlo. Recimo tistega nesrečnega popoldneva, ko sem se na tržaški univerzi naključno spoprijateljila z Arabcem. Menda samo zato, ker je študiral v Ljubljani in se mi je zdelo nenavadno lepo, da je govoril moj jezik, slovensko. In še tekoče povrhu. Tekoče pa je obvladal tudi nasilje nad ženskami in me je z zvijačo zvabil v svojo sobo. Ko je bil ravno na tem, da zavrti ključ in sobico v študentskem domu zaklene, sem ga lepo ugriznila in nepripravljenega tudi pošteno brcnila. Ključ je bil takoj v mojih rokah in brez težav sem ušla. Če bi tedaj, ko mobijev še ni bilo, računala na pomoč policije in ne vem še koga, bi svojo lahkomiselnost drago plačala.
Taki so bili časi moje mladosti. Lepi, če mene vprašate. In živeti je bilo preprosto in lahko. In spontano. Prijatelj mi je zadnjič pripovedoval, da ni vedel, kako naj reagira, ko je na vasi srečal deklico, ki se je s hlačnico ujela v verigo pri kolesu. Mala deklica, on pa moški in še temnopolt povrhu. Afričan. Deklica je jokala, on pa je dolgo okleval, preden ji je priskočil na pomoč, saj se je bal, da bi ga obtožili nadlegovanja, celo pedofilije.
No, ko sem sama doraščala, nihče ni pomišljal, ko je bilo treba pomagati jokajočemu otroku. Niti deklici. Živeli smo spontano, preprosto, kot narekujejo naravni in družbeni zakoni. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

11.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!