Drugačnost
Včasih, ko moj odnos z ljudmi postane težaven in skoraj nemogoč, se nekako zatečem k svojim živalim. Globina vdanih temnih oči, mehkoba dlake in toplina telesa, ki se stiska k tvojim nogam… Pa zvestoba, ki je obenem jamstvo za medsebojno sporazumevanje. Brez besed, brez vpitja, brez razočaranj in stavkov tja v en dan. Z živalmi je največkrat dovolj že sam pogled, včasih še ta ni potreben. Enostavno razumemo se. In predvsem zaupam jim. Ker vem, da me nikoli, res nikoli ne bodo razočarale.
Pravzaprav so te ugotovitve dokaj žalostne. Te namreč, da samo živalim stoodstotno zaupam. In žalostno je, da je to prepričanje dozorelo v meni v letih in ob številnih izkušnjah. Negativnih, seveda. To potem, ko v mladih letih nikakor nisem razumela strica, ki je imel na steni v okvirčku tisti znani rek, “bolj ko spoznavam ljudi, bolj ljubim živali”. Takrat sem še verjela v ljudi. Zdaj imam vse bolj občutek, da postajam samosvoj čudak. Kljub temu da mi prijatelj Jurij stalno ponavlja, da sem radoživ optimist. Zase pa obenem trdi, da postaja vse večji ljudomrznež. Da pravzaprav sam sebe ne prepoznava več. Tako se je odtujil od vseh in vsega. In ne ve več, kam spada in kam bi šel.
Kam spadam in kdo sem, ne vem niti sama. Tisto Baudelairjevo poezijo, Tujca, sem imela rada že kot najstnica. Tujec brez doma, brez domovine, brez družine in večkrat tudi brez prijateljev. Čeprav jih imam veliko, ogromno, se včasih ne morem izogniti tistemu strašnemu občutku osamljenosti in zagrenjenosti. Občutku, da bi se rada razgovorila, pa ne vem s kom. Ker me namreč ne zanima pogovor o tem, kaj dela sosed in kaj se dogaja na vasi. Iščem drugačnih odgovorov, drugačnih resnic. Iščem neki smisel, iščem upanje. Ne vem, kje tiči razlog za ta moj občutek samote. Po vsej verjetnosti v dejstvu, da sem drugačna. Da se tega vse bolj zavedam. Da drugače razmišljam. Da drugače živim. Da se celo drugače oblačim. In da sem vedno proti.
Drugačna sem bila že kot otrok. Ko sem bila čisto majhna, so o meni vsi govorili, da sem preresna, preveč odrasla. Družbe svojih vrstnikov enostavno nisem marala, raje sem se družila z odraslimi. In še najraje sem bila sama. V naravi. Ravno zato mi ni bilo težko, ko sem veliko let pozneje, kot vzgojiteljica, srečala deklico, ki je bila ravno taka kot jaz. Starši so jo sicer poslali v gorsko kolonijo, da bi se spoprijateljila z vrstniki. Ona pa je bila največkrat sama, s knjigo v rokah, ali pa je iskala družbo nas vzgojiteljev. Moramo jo prisiliti, da se vključi, so govorili moji kolegi. Jaz pa sem zagotovo vedela, da se ne bo, niti siliti je nisem hotela v to. Preveč živ spomin je bil v meni na tiste dni, ki sem jih prejokala v koloniji, ker sem pogrešala mir, samoto, knjige. Za igre mi ni bilo mar. Z gozdom bi bila najraje sama in ga uživala v tišini. Nekako prestara sem bila za svoje vrstnike.
V otroštvu nisem bila samo samosvoja. Bila sem tudi trmasta. In uporniška. Mama je trdila, da pritrdilnih odgovorov ne poznam. Sicer je danes istega mnenja moj mož, ki me včasih na kolenih prosi, naj vsaj enkrat v življenju spregovorim tisto dragoceno besedo… ja, da. Ampak jaz sem taka, razmišljam s svojo glavo. Vedno. In vedno drugače. Bodisi, ko gre za majhne, nepomembne stvari, kot tedaj, ko gre za velike, odločilne. Ni mi do tega, da bi ideje drugih jemala za svoje. Enostavno se ne dam. Iščem svojo pot.
Najtežje so verjetno odrasli shajali z mano, ko sem bila v najstniških letih. Ko sem bila dijak. V šoli sem bila vedno odličnjakinja, brez večjih težav sem se učila, predvsem pa, ne da bi me to stalo posebnega truda. Še zdaj vidim osupel obraz mame, ki se vrača z roditeljskega sestanka. Vse je v redu, kajne mama, veselo sprašujem, saj vem, da so moje ocene več kot vzorne. Mama žalostno gleda v tla. Ona je bila vedno ubogljiva, mirna, podrejena in ustrežljiva oseba. Veš, kaj mi je očitala razredničarka, pripoveduje in jo je obenem sram: “Vaša hči je v šoli odlična, samo sploh si ne predstavljate, kako bi si vsi mi oddahnili, ko bi je ne imeli več na našem zavodu”. Mama je bila obupana, meni je šlo seveda na smeh. Bila sem namreč upornik, vedno proti vsem in vsemu in imela sem to slabo lastnost, da sem znala za seboj potegniti še ostale dijake. Sošolci so mi namreč zaupali, ker sem jim vedno pomagala pri učenju.
Kljub vsemu si nisem nikoli želela, da bi postala vodja, da bi bila glavna ali najpomembnejša. Vem, da je marsikdo računal na to, da bom nekoč našla vodilno vlogo, morda v politiki, morda v kulturi ali prosveti. A meni ni bilo nikoli do tega. Raje sem zahajala v naravo, v gore, iskala samoto in tišino. Rojena sem bila za gozdove. Menda že od otroštva, ko sem vse najlepše oblekice, ki mi jih mama s trudom sešila, popacala z zemljo in travami. Zdaj, ko mi prijateljice svetujejo, kaj naj oblečem, ali spregovorijo o modi, se tem pogovorom najraje izognem. Jaz sem gozdni Joža, se smejim in citiram Šifrerjevo popevko. Dovolj mi je trenirka, par telovadnih copat in morda še pohodniške palice zraven. Ampak še to samo v primeru, da gre za zares strm teren.
Včasih se počutim sama. Nekje na robu. Že kot najstnica sem si želela, da bi bila enaka ostalim. Kaj sploh pomeni enaka? Morda to, da si zadovoljen z malim. S šminko, z lepim fantom, s službo prodajalke v trgovini in z večeri v kaki piceriji. Ali celo v kakem disko klubu. Z disko glasbo. Enoličnost varnega življenja. A tega ne maram. In nisem ga nikoli marala. Službo sem menjala neštetokrat. Nikoli nisem prenesla tega, da bi bila vklenjena v urnike, zakone in kalupe. Delam hitro, pošteno in skušam biti čim boljša. Nekoč, ko sem delala kot uradnica na tržaški pokrajini, me je k sebi poklical glavni direktor. Pokaral me je, da delam prehitro, da opravljam preveč dela hkrati. Da s tem pač škodujem drugim. Nisem dolgo vzdržala. Niti kot občinski redar nisem, pa čeprav sem zmagala na natečaju. Izmislila sem si, da ne bom dajala glob revnim, ampak samo bogatim. In da pri meni ne bo privilegirancev. Na lep način so mi razložili, da se svet nekako drugače vrti. So tisti, pri katerih moramo zapreti eno oko ali celo dve. So tisti, ki jim je vse dovoljeno. In na koncu so tisti, ki jih življenje tepe z vseh strani, ki nimajo poznanstev v politiki in morajo plačevati globe. Pa četudi so revni in bolni. Odšla sem, ker sem kot otrok verjela v pravičnost. In temu še vedno nisem dorasla. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Suzi Pertot / Sem to, kar sem