Kristjani in družba

Dragoceno poslanstvo goriških Marijinih sester

Dragoceno poslanstvo goriških Marijinih sester

GORICA / Podelitev priznanja Kazimir Humar

Prvo jubilejno, deseto priznanje, ki nosi ime po nepozabnem, na Goriškem posebno zaslužnem duhovniku in vsestranskem kulturniku, msgr. Kazimirju Humarju, so v petek, 9. maja, v Kulturnem centru Lojze Bratuž prejele članice goriške skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje ob 70-letnici prihoda redovnic v Gorico in 50-letnici Doma Marije Kraljice.
Slavje, ki se ga je poleg lepega števila Marijinih sester udeležila tudi slovenska provincialka s. Slavica Lesjak, je potekalo v posebno prazničnem in hkrati prisrčnem vzdušju. Uokvirilo ga je ljubko petje otroškega pevskega zbora SCGV Emil Komel pod vodstvom Damijane Čevdek Jug in ob klavirski spremljavi Davida Bandlja; eno pesem sta spremljali flavtistki Svetlana Della Vedova in Ivana Gerin, sklepno Marijino pa violinistki Gaja Prinčič in Valentina Furlan.
Slavnostna govornica prof. Lojzka Bratuž je obudila nekaj spominov na sestre. Njeni spomini nanje segajo v čas, ko so prve redovnice še bivale v ulici Cantu'; Ljubka Šorli, prof. Irenka Bratina, prof. Hubert Močnik in prof. Bratuževa so prihajali k njim jih poučevat slovenski jezik in književnost, italijanščino in druge predmete. “Znanje jim je bilo menda potrebno, da so lahko opravile bolničarski izpit”. Pozneje so si uredile nov, lep in funkcionalen dom na Korzu Italija 120 s kapelo, knjižnico in zgledno gojenim vrtom. Ker je bila prof. Lojzka Bratuž, kakor tudi njeni domači, zaradi zdravstvenih težav večkrat deležna njihovega gostoljubja, dobro ve, kako so “skrbne in ljubeznive, pa tudi potrpežljive”. Takih se rada in s hvaležnostjo spominja, od že pokojnih do sedanjih. Govornica jim je na koncu iskreno zaželela, “da bi z božjo pomočjo in ob Marijinem varstvu še naprej opravljale zahtevno in plemenito poslanstvo, kateremu so posvetile svoje življenje”.
Goriški predstojnici, s. Anđelki Grgić, so nato med bučnim ploskanjem podelile priznanje Franka Žgavec v imenu KC Lojze Bratuž, Franka Padovan v imenu Zveze slovenske katoliške prosvete in Damijana Čevdek v imenu Združenja cerkvenih pevskih zborov. Kot je povedala Monica Quaggiato, ki je povezovala večer in prebrala utemeljitev, “Marijine sestre čudodelne svetinje opravljajo na Goriškem poleg zdravstvenih in dobrodelnih uslug tudi pomembno narodnostno in kulturno poslanstvo. Vedno so pripravljene podpirati uveljavljanje slovenskih pravic in se zavzemajo za sodelovanje in sožitje med tu živečima narodoma, slovenskim in italijanskim”. Redovna skupnost je nastala v Ljubljani leta 1878, ko je ustanoviteljica Leopoldina Brandis dala prvim trem sestram redovno obleko. Bolnikom so prinašale tudi duhovno pomoč, božje usmiljenje in človeško solidarnost. Prva leta so redovnice Marijinih sester delovale pod okriljem drugih redovniških skupnosti, leta 1926 so stopile na samostojno pot in se preimenovale v Marijine sestre čudodelne svetinje, ki so si prizadevale pri uresničevanju čudovitih ciljev ustanoviteljice: “Naš sveti poklic potrebuje ponižnih in preprostih sester, sester z zlatim srcem, s srcem, ki je polno ljubezni do Boga in bližnjega”. V Gorico so Marijine sestre prišle leta 1942; najprej so služile starejšim in nepokretnim bolnikom v bolnišnici v ul. Diaz. S pomočjo dobrotnikov so leta 1954 kupile hišo v ulici Cesare Cantu', sredi decembra 1962 pa so se preselile v udobnejšo in večjo hišo na Korzu: deset sob so namenile za sprejem starejših oseb, v prvem nadstropju so uredile lepo kapelo z oltarjem po načrtu Toneta Kralja. Za hišnega kaplana je bil imenovan msgr. Rudolf Klinec, ki je sestram tudi veliko pomagal s svojim pravnim znanjem. Sestra Anđelka, ki je pred nekaj meseci uredila dvojezično knjigo o 70-letni prisotnosti redovnic v Gorici ter o 50-letnici Doma Marije Kraljice, je v imenu goriške skupnosti in družbe Marijinih sester z besedami iz Magnificata izrazila Gospodu Bogu hvaležnost za dar 70-letnega domovanja v Gorici in prirediteljem slavja za priznanje. Napoved priznanja jih je presenetila, je dejala, saj dostikrat mislijo, da je njihov “delokrog skrčen le na bolnike in skoraj odsoten na širši pastoralni in družbeni ravni”. A “verujem, da Bog vidi malo globlje kot ljudje”. Včasih je potrebno “poprisotiti spomin preteklih dogodkov, da ne pozabimo lastne istovetnosti in poslanstva”. V 70 letih se je namreč v skupnosti marsikaj dogodilo. Zato je nastala knjižica, ki vsebuje osnove predgoriške zgodovine Marijinih sester, nato pa seveda številne dragocene podatke o življenju in delu na Goriškem. Sestra predstojnica je izrazila željo, da bi bralci knjižice, ki je bila prejšnji teden na voljo, ob branju “zaslutili, da je v tej zgodbi prisotna roka Božje Previdnosti in tiha prisotnost Brezmadežne čudodelne svetinje, ki usmerja delo in življenje naših sester”. Ustanoviteljica Leopoldina Brandis je sestre vedno spodbujala: “Boga ljubite v svojem poklicu in svoj poklic v Bogu”! S. Anđelka je sklenila: “Vesele in ponosne smo, da lahko v Gorici živimo in delujemo, da smo tu med vami”. / DD

15.05.2014

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!