Dragi Damjan, vse najboljše!
Pomemben življenjski jubilej
“Dne 10. avgusta se je l. 1943 v Štandrežu rodil dr. Damjan Paulin, v vsem zamejstvu in tudi v Sloveniji znan kulturni in politični delavec, že desetletja steber našega prosvetnega življenja na Goriškem. Med številnimi zadolžitvami, ki jih dr. Paulin ima danes, je tudi predsedovanje Zadrugi Goriška Mohorjeva, ki izdaja naš tednik.” Tako smo začeli priložnostni zapis pred desetimi leti, ko smo našemu predsedniku dr. Damjanu Paulinu voščili ob njegovi sedemdesetletnici. “In tudi letos lahko z veseljem slavljencu čestitamo, saj je še vedno naš predsednik,” smo dodali v zapisu ob obletnici.
Sicer smo slavljencu že voščili v začetku avgusta, a z veseljem napišemo nekaj besed o njem, ker ga imamo v našem uredništvu iskreno radi. Še vedno namreč redno prihaja v uredništvo, poznamo ga že po zvonjenju, in naši Maidi, ki sprejema telefonske klice v uredništvo, z njim ni treba veliko govoriti, samo pove ji, da je nekaj napisal in bo prinesel tudi fotografije, ter ponavadi še doda: “Če že ni kdo drug napisal.” Še vedno ima zadolžitve v naših odborih, pa čeprav mu moramo priznati, da je držal besedo, ko je ob šestdesetletnici napovedal, da se bo umaknil iz vseh odborov in mesto prepustil mladim. Seveda ni šlo vse gladko, saj so in smo ga preprosto rabili, preprosili, da je v nekaterih odborih ostal – je namreč izvedenec v zapletenih birokratskih sistemih, ki urejajo delovanje društev, zvez in vsega našega organiziranega delovanja. Predvsem pa je dr. Paulin poštenjak, ki tega ne obeša na veliki zvon, ampak se tako obnaša, tako živi. Naša tiha in marljiva Tiziana, ki vodi upravo in je pravi zgodovinski spomin Katoliškega glasa prej in današnjega Novega glasa, je imela navado reči, ko nismo vedeli, kako naj kaj uredimo: “Bo treba vprašati dr. Paulina!” Ne bomo naštevali vsega, kaj je dr. Paulin naredil, od številnih knjig do članstva v Slovenski skupnosti, dejavne udeležbe v vseh katoliških organizacijah, pri SSO-ju in tako dalje, ogromno se je nabralo. Dobro smo ga poznali in sem ga spoznal kot predsednika naše uprave Zadruge Goriške Mohorjeve. Vedno prisoten, tudi trmasto odločen, a pošten, zmeraj mu je šlo za stvar. Najtežje je bilo v časih, ko denarja ni bilo dovolj. Kot odgovorni urednik sem ga spremljal, ko sva dobesedno “s smrtjo v srcu” šla odpovedat dolgoletno sodelovanje s slovensko tiskarno Budin. Zakon globalizacije in ekonomskega trga je bil neusmiljen, zaradi stroškov nismo mogli več tiskati pri njih, in sva šla, razložila, bila zaradi te odločitve za nekatere potem “izdajalca”, a dr. Paulin se je z mano vred samo uklonil novim časom. Zares lahko rečem, da sva bila dotolčena, težko nam je in še danes se nerad spomnim te neljube odločitve, ki so jo narekovali novi časi. Z Novim glasom je čutil in čuti še danes, zato smo mu hvaležni, ga imamo radi. Ko pride v uredništvo in gre mimo moje sobe, se ustavi na vratih in mi pove: “Grem tja, sem nekaj prinesel.” Ponavadi rečeva besedo, dve, vedno sledi vsem bistvenim dogajanjem in vedno vemo, da nanj lahko računamo. Fotografijo, ki jo objavljamo, sem posnel pred cerkvijo v Štandrežu po pogrebu Vojka Nardina, njegovega sovaščana in sodobnika, kateremu se je prišel poklonit. Ko je šlo za slovensko stvar, sta vedno stopila skupaj. “Ma kaj je tega treba,” me je skušal odgnati, a se nisem dal.
Še kako je treba, dr. Paulin, saj vas imamo radi in vam zato kličemo na mnoga, zdrava in lepa leta! In še kaj pridite v uredništvo in pozvonite tako, kot znate vi, da vemo, da prihajate.
