Dr. Anton Kacin (1901–1984)
Ob štiridesetletnici smrti
Pred časom sem dobil vpogled v zapisnik sestanka, ki je bil 6. avgusta 1946 na sedežu Zavezniške vojaške uprave (ZVU) v Trstu. Ob načelniku prosvetnega oddelka ZVU Johnu P. Simoniju in predstavnikih krajevnih šolskih uradov se ga je udeležil tudi dr. Anton Kacin, tedaj okrožni nadzornik za slovenske šole na Goriškem. Predmet razprave so bili obračun pravkar zaključenega šolskega leta 1945/46, pregled stanja šol na terenu ter vprašanje šolskih učbenikov. Kljub temu da je bil sestanek namenjen reševanju pretežno praktičnih problemov, je iz zapisnika mogoče razbrati marsikaj o drži in značaju njegovih udeležencev. Lik Antona Kacina, kakršen izhaja iz njega, je tako na las podoben opisom, ki so jih veliko kasneje o njem posredovali njegovi znanci in prijatelji: bil je redkobeseden, govoril je tehtno, v razpravo je posegal le, ko je bilo to potrebno, ni se vtikal v zadeve, ki niso zadevale njegovega resorja, predvsem pa je iz njegovih posegov razvidno, da mu je glavno vodilo bila dobrobit slovenske šole in da je v ta namen znal tudi presegati ideološke pozicije, ko je menil, da bi togo vztrajanje pri njih slovenski stvari škodilo.
Anton Kacin je bil rojen 25. maja 1901 v Spodnji Idriji, maturiral je na idrijski realki, doktoriral leta 1923 v Ljubljani. Julija 1930 se je poročil z Angelo Tušar, po poklicu učiteljico. Rodili so se jima štirje otroci: Marija, Janez, Tončka in Metka. Čas, v katerem je živel, ni bil lahek. Preživel je dve svetovni vojni, fašistično preganjanje, medvojno revolucionarno nasilje, težavno povojno obnovo kulturnega in političnega življenja. V času med obema vojnama je pripadal krogu goriških krščanskih socialcev, v obdobju podtalnega delovanja je bil tesen sodelavec politika Janka Kralja. Nikoli se ni izneveril prepričanju, da je treba v vseh okoliščinah, pa naj bodo še tako neugodne, storiti vse, kar je mogoče, da se v danih razmerah za slovenske pravice, zlasti pa za slovensko šolo, doseže največ, kar je mogoče. Povsod je ostajal zvest slovenskemu narodu in krščanskim načelom, obenem pa je kot način urejanja medsebojnih odnosov in interesov priznaval edinole demokratična pravila igre. Nasilje in diktaturo je odklanjal.
Področje delovanja dr. Antona Kacina je bilo široko in ga v kratkem članku ni mogoče zajeti v celoti. Prav gotovo pa je bila težišče njegovih prizadevanj šola. Med letoma 1927 in 1940 je poučeval slovenščino na nadškofijski gimnaziji v goriškem malem semenišču in pri tem skrbel za primerne učbenike. Za mnoge slovenske študente je bilo goriško malo semenišče tedaj edina možnost, da so lahko gojili slovensko besedo. Po italijanski kapitulaciji je v času nemške uprave pomagal pri organizaciji slovenskega šolstva v Gorici. Po vojni je bil najprej nadzornik slovenskih šol na Goriškem, nato pa od leta 1947 do upokojitve leta 1968 ravnatelj slovenskega učiteljišča Antona Martina Slomška v Trstu, vmes eno leto ravnatelj znanstvenega liceja Franceta Prešerna. Skupaj z dr. Avgustom Sfiligojem je odločilno pripomogel k temu, da se je na Goriškem po mirovni pogodbi pouk na slovenskih šolah nadaljeval, pa tudi da je italijanski parlament leta 1961 sprejel zakon (št. 1012/1961), s katerim je šola s slovenskim učnim jezikom vendarle vstopila v italijanski pravni red.
Ob svojem poklicnem delu se je Anton Kacin posvečal tudi jezikoslovju, pisanju učbenikov, esejev, literarnozgodovinskih člankov za zamejske revije ter almanahe. Bil je tudi kulturni in družbeni organizator ter politik. Posebej naj omenim njegovo uredniško delo pri Goriški Mohorjevi družbi, s katero je začel sodelovati že leta 1926, nato pa je bil od leta 1928 do leta 1959 urednik njenih izdaj. Pomena tega dela za slovenstvo na Primorskem skoraj ni mogoče preceniti. Dovolj je podatek, da je Goriški Mohorjevi družbi med letoma 1925 in 1940, to se pravi v obdobju najhujšega fašističnega terorja, uspelo med ljudi poslati kar 1.010.500 knjig.
Tudi po vojni si je Anton Kacin kot predsednik Slovenskega katoliškega prosvetnega društva v Gorici nabral neprecenljive zasluge, zlasti z delom za izgradnjo Katoliškega doma, ki je še danes – z imenom Kulturni center Lojzeta Bratuža – središče slovenskega kulturnega življenja na Goriškem. Zamisel o gradnji je bila sprejeta leta 1952, nato se je začelo zbiranje finančnih sredstev doma in med slovenskimi izseljenci, sledila je izdelava načrtov in gradnja. Dom je bil odprt leta 1962. V teh desetih letih je odbor, ki mu je z zanesljivo roko in prepričljivo besedo predsedoval Anton Kacin, premagal številne ovire in nasprotovanja, pri oblasteh izposloval vsa potrebna dovoljenja ter tako z napornim in trdim delom uspešno izpeljal načrt, ki si ga je zadal. V kulturnem življenju goriških Slovencev se je začelo novo obdobje.
Dr. Anton Kacin se je od tuzemskega življenja poslovil pred 40 leti, 26. januarja 1984. Umrl je na svojem domu na Opčinah, kamor se je z družino medtem preselil. Z njim je slovenska narodna skupnost v Italiji izgubila izjemnega izobraženca, zavednega in zvestega Slovenca, dejavnega kristjana.
Eden njegovih najožjih prijateljev mu je v poslednje slovo namenil sledeči Župančičev verz: “Bil je pokoncu mož, / vedno naravnost uprte oči, / vedno v daljine namerjen korak …”
