Doživet in večplasten kulturni dogodek je navdušil!
Rojanska skupnost se je tudi letos zbrala v domačem Marijinem domu, da bi počastila dan slovenske kulture. V nedeljo, 21. februarja, je bil tako kulturni hram na ul. Cordaroli poln domačinov in prijateljev slovenske kulture, ki so z zanimanjem prisostvovali dogodku, za speljavo katerega je napelo vse svoje moči krajevno Društvo Rojanski Marijin dom v sodelovanju z Glasbeno matico in Klubom prijateljstva, ki deluje v sklopu Slovenske Vincencijeve konference, ter pod pokroviteljstvom Slovenske prosvete.
Uvodni del programa, ki ga je povezovala Giorgina Piščanc, so prireditelji zaupali bratoma Zuliani, pianistu Maxu iz razreda GM prof. Tamare Ražem Locatelli in violinistu Vanji iz razreda GM Armina Šeška. Glasbenika sta se v duu preizkusila v izvedbi Dvorakove Sonatine za violino in klavir v G-duru (op. 100), Max Zuliani pa se je najprej predstavil z Rachmaninovo Etudo-Tableaux (op. 33, št. 7). Na oder je nato stopil Mladinski zbor Emil Komel iz Gorice pod vodstvom Davida Bandlja. Občinstvu je predstavil niz pesmi, ki sodijo v slovensko umetno in ljudsko zakladnico. Lepo je izzvenel tudi duo, ki sta ga sestavljala tenorist Marko Kobal in citrar Tomaž Plahutnik, ki sta se prav tako preizkusila v prisrčnem nizu slovenskih ljudskih pesmi. Sklepni del programa so prireditelji zaupali Mladinski vokalni skupini Anakrousis, ki jo vodi zborovodja Jari Jarc. Spored skladb pevskega sestava, ki sodeluje z Glasbeno matico, je zajel tudi sodobno glasbeno tradicijo, segel pa je tudi po železnem repertoarju slovenske glasbene tradicije.
Igralec pri Radijskem odru Tomaž Susič je prisotnim ponudil splet nekoliko manj poznanih Prešernovih poezij, slavnostni govornik, letošnji prejemnik Bloudkove plakete, Renato Štokelj, pa je izhajal iz življenja in dela našega velikega pesnika, da bi razmišljal tudi o sedanjem položaju slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Čeprav je bil govornik kritičen do pesnikovega ravnanja z lastno družino, je Prešernova narodnostna drža zgledna! Besedni umetnik se namreč ni upognil pred oblastjo in je trmasto vztrajal pri negovanju slovenskega jezika in narodne pripadnosti in je s tem bistveno pripomogel k nastanku slovenske narodne zavesti. “Mislim, da bi morala ta njegova drža biti tudi danes zgled za vse nas bodisi v matici bodisi v zamejstvu”, je dejal. Na obeh straneh slovenskega etničnega prostora bi potrebovali “več poguma in odločnosti pri izpostavljanju naše narodne pripadnosti v vseh vidikih javnega in privatnega življenja. S tem bi povečali našo vidljivost v italijanskem okolju, kar je posebno pomanjkljivo predvsem v mestu”, je dejal Štokelj in predlagal nekaj konkretnih korakov v to smer. Prav bi namreč bilo, da bi se potegovali: za ponovno pridobitev potujčenih slovenskih imen in priimkov; za izpostavljanje – poleg italijanskih – tudi slovenskih nazivov v trgovinah, gostilnah, uradih, pisarnah in ambulantah; za sproščeno govorjenje našega jezika v javnosti; za uporabo slovenske verzije osebnih dokumentov. “To je le nekaj primerov pričevanja naše prisotnosti v našem zamejstvu, za katere sta potrebni samo odločnost in dobra volja”! Razmišljal je nato tudi o svojem poklicu, to je o družinskem zdravniku, ki mu je omogočal in mu še danes omogoča kapilaren pregled nad zdravstvenim in splošnejšim dogajanjem v naši skupnosti.
“In prav jezik je zelo pomembna komponenta komunikacije in dobrega stika z ljudmi. Če se človek lahko izraža v materinem jeziku, še posebno, če slabše obvlada uradni, v našem primeru italijanski jezik, je to bistvenega pomena za dober in konstruktiven odnos z zdravnikom. Dobro medsebojno poznanje in odkrit pogovor med pacientom in zdravnikom je večkrat bolj pomembno od še tako razvite zdravstvene tehnologije”, je dejal in grenko ugotavljal, da tudi lik slovenskega družinskega zdravnika v našem mestu in okolici izginja. “V zadnjih desetih letih se je število slovenskih zdravnikov, ki ordinirajo v mestu, razpolovilo. Preostane nas, če se ne motim, samo še pet, od katerih bomo v prihodnjih 3-4 letih vsaj trije odšli v pokoj, tako da ne bo – najkasneje čez deset let – nobenega slovenskega domačega zdravnika več v mestu. Na Krasu je situacija podobna, če ne še slabša”. Ne glede na osebne izbire naših mladih, ki se po študiju medicine raje odločajo za posebne specializacijske veje, kot pa to, da postanejo družinski zdravniki, problem ostaja. “Želel sem ga tu izpostaviti, dati v premislek, predvsem v upanju, da bo ta apel padel na rodovitna tla in da bodo tudi v prihodnje naši ljudje stopili do domačega zdravnika in imeli možost pogovoriti se v materinem jeziku”, je sklenil.
IG
