“Dovolj je, da človeka sprejme teritorij, na katerem živi!”

“To doživetje ne bo globoko vplivalo name: niso namreč ta temeljna življenjska doživetja. Potrdilo me bo le v dejstvu, da se le splača služiti slovenski besedi, kot sem delal vse svoje življenje in tako mislim delati še naprej”.
Pisatelj Alojz Rebula je ob sprejemu naziva velikega častnika Viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo bil dokaj ravnodušen. Dogodka na tržaški prefekturi, v sredo, 17. oktobra, ko je prefekt Alessandro Giacchetti na slovesnosti podelil podobna priznanja tudi repentabrskemu županu Marku Pisaniju, krvodajalki Mariji Besednjak ter ostalim zaslužnim občanom, je avtor romana Nokturno za Primorsko svoj pogled uprl raje v širšo omiko zalivskega mesta. “Zadovoljen sem predvsem trenutka, ki ga doživlja ta naš Trst”, je dejal. To obdobje pa ni evropsko v pravem pomenu besede, saj je “Evropa že zguljena metafora”. Stara celina je sicer rodila Danteja, Pascala in Maritena, “hkrati pa je bila sposobna tudi treh velikih modernih totalitarizmov v prejšnjem stoletju”. Pisatelj zato raje usmerja svoj pogled v humanistično razsežnost evropske kulture: “Doživljam namreč ta trenutek kot velik človeški moment, ko se onkraj tega, kar smo po krvi in jeziku, prepoznavamo v dejstvu, da smo predvsem ljudje. Torej human, človeški element, ki je zlasti v Trstu tako dragocen”.
Ob Dnevu republike 2. junija je predsednik države Giorgio Napolitano sklenil odlikovati osebnosti, ki so se izkazale na področju kulture, gospodarstva, javnega ali človekoljubnega dela. Kot je spomnil prefekt Giacchetti, so tovrstni liki nositelji tistih vrednot, ki jih jamči državna ustava: “Temeljni zakon naše republike zagovarja negovanje vseh vrednot, ki spodbujajo materialni in duhovni razvoj italijanske družbe. Osebe, ki danes prejemajo odlikovanja, naj nam bodo za zgled, ki ga je vredno posnemati zlasti sedaj v obdobju splošne gospodarske krize ”, je dejal.
Rebulov literarni opus sodi med vrhunske dosežke slovenske književnosti, avtor sam pa se ne predaja utvari, da bi večinski narod korenito spremenil svoj odnos do naše kulture. Res je, da so se časi spremenili: to pa šele pred nekaj leti, saj je “italijanski svet vsa desetletja po vojni ignoriral moje delo, kot tudi delo mojega kolege Borisa Pahorja”. Rebula zato upa, da velja državno odlikovanje tolmačiti tudi kot priznanje naši narodni skupnosti v Italiji. Pisatelj je prepričan, da naša skupnost “ne zmore samo folklornih manifestacij na ravni ljudskih veseljačenj, ampak lahko snuje tudi kulturo, ki ima neke višje, evropske ambicije”.
Že večkrat je naš tednik pisal o t. i. Načrtu Rebula, nositeljica katerega je Knjižnica Dušana Černeta. Ambiciozni projekt je ponesel med italijanske bralce prevod izbora Rebulovega teološko-religioznega, esejističnega in literarnega opusa. “Zaslugo za vse to nosi en sam človek, in to je moj prijatelj Ivo Jevnikar. Pri tem načrtu nimam niti najmanjše vloge, saj je Jevnikar sam navezal stik z založnikom, ki ga ni bilo lahko najti, in se še naprej zanima za usodo teh treh knjig”, nam je povedal pisatelj. Ali lahko zato računa na učinkovitejši prodor med italijanske bralce? “Italijanski narod verjetno niti svojega Danteja ni v celoti sprejel ali spoznal, kaj šele, da bi se ukvarjal z nekimi modernimi literati in zlasti z nekimi manjšinskimi književniki: glede tega si osebno ne delam najmanjših iluzij. Dovolj je, da človeka sprejme teritorij, na katerem živi! ”
IG

Tržaška prefektura / Alojzu Rebuli pomembno priznanje

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme