Dovolj je bilo levičarskega zatohlega enoumja in nasilja

Piše: Milan Gregorič

Pozdravljena, “Domovina”! Kristjani se vračajo na politično prizorišče

Te dni nas je v poštnih predalih prijetno presenetil nov tednik Domovina, ki ga je zasnoval in ga izdaja Zavod Iskreni in predstavlja nov pomemben prispevek kristjanov pri pluralizaciji medijev in s tem tudi pri demokratizaciji slovenske družbe. Vera se namreč, ob drugih pogledih na svet, potrjuje kot eden najvitalnejših življenjskih nazorov ter je kot taka velika potencialna etična energija. In politika, ki se ni sposobna povzpeti do tega spoznanja in potiska vero na družbeno obrobje, je lahko samo pritlehna in kratkega diha. To je več kot potrdilo tudi verižno sesutje komunističnih režimov, ki so več kot pol stoletja potiskali verne ljudi v katakombe. Tudi tvorci sodobne demokratične in na človekovih pravicah sloneče Evrope, tega veličastnega mirovniškega projekta stare celine, so bili ljudje pretežno krščanske provenience (Konrad Adenauer, Alcide De Gasperi, Jean Monnet, Robert Schuman idr.), in to v času, ko je komunizem po svetu širil in polnil svoje grozljive gulage. Pisatelj Boris Pahor je nekje obžaloval, da smo Slovenci zaradi vsiljenega enoumja po vojni zapravili življenjsko priložnost, da bi namreč “ustvarili novo vstajenje, ki bi črpalo idejno moč iz sožitja dveh svetovnih nazorov, dveh etik in dveh eshatologij”. V nasprotju s tem je ena opcija pregnala drugo v katakombe in sama objestno zagospodarila nad družbo. Ni bilo nikogar več, ki bi potegnil zavore, in voz je pol stoletja drvel v napačno smer, dokler se ni stvar sesula sama vase.

Prispevek primorskih kristjanov pri pluralizaciji slovenske medijske scene

Nov tednik Domovina se pridružuje številnim drugim primorskim projektom, ki so pomembno prevetrili zatohlo slovensko medijsko ozračje, ki se nam je zavleklo iz prejšnjega režima v tranzicijo. Naj omenim le najpomembnejše. Najprej verski tednik Družina, rojen leta 1952 na Primorskem, ki je kljub sovražnim šikanam oblasti postal osrednji slovenski verski list. Peščica primorskih duhovnikov je leta 1965 kljub pritiskom režima pogumno zasnovala mladinski list Ognjišče, ki je od začetne ciklostirane naklade 1.300 izvodov v nekaj letih dosegel magično številko 100.000 izvodov ter se kasneje prelevil v vsebinsko bogato in oblikovno privlačno mesečno revijo. Iz revije je nastala tudi založba Ognjišče, ki je v času duhovne lakote pod prejšnjim duhovno zatohlim sistemom izdajala knjige tudi v sanjski nakladi 20.000 do 30.000 izvodov. Z demokratizacijo in nastankom slovenske države so navedeni akterji pridobili tudi radijske frekvence in tako se je iz improviziranega studia pod cerkvijo sv. Marka v Kopru začel oglašati radio Ognjišče, ki se je potem preselil v Ljubljano. Tako so ti projekti ne samo obogatili Cerkev, ampak tudi pomembno prispevali k pluralizaciji medijev in demokratizaciji slovenske družbe ter bi se lahko danes upravičeno vprašali: “Kaj bi Slovenija brez svojih Ognjišč?”.

Prispevek kristjanov pri pluralizaciji in obogatitvi slovenske civilne družbe in šolstva

Naj začnem z mogočno in med ljudmi trdno zasidrano Karitas, z njenimi razvejenimi dobrodelnimi dejavnostmi, z okrog 464 lokalnimi odbori z 11.500 prostovoljci, ustanovljeno ob pomembni podpori koprske škofije leta 1990, ker je režim dotlej prepovedoval Cerkvi opravljanje karitativne dejavnosti.

Iz intervjuja s pokojnim koprskim škofom Metodom Pirihom (Novi glas, 13. 10. 1997) smo lahko izvedeli, da se je v koprski škofiji rodilo tudi več dušnopastirskih pobud, ki so obogatile vso Slovenijo. Kot npr. prve oblike organiziranosti katoliških laikov, to je izobražencev, pedagoških in zdravstvenih delavcev, podjetnikov idr. Primorska Cerkev se je med prvimi odzvala tudi na življenjske stiske zasvojencev z drogo in jim skušala pomagati, da se izvlečejo iz svojega pekla, z odpiranjem centrov za zdravljenje in rehabilitacijo kljub temu da je pri tem naletela na velike odpore oblasti in naščuvane javnosti, kot se je npr. to zgodilo pri načrtovanem centru v Planini. Že zelo zgodaj (1968) so v okviru koprske župnije začeli delovati tudi priprava na zakon, živahno delo z mladimi, skavti idr.

Kljub silovitim odporom oblasti so kristjani prispevali svoj delež tudi pri pluralizaciji in obogatitvi slovenskega šolstva s svojimi sicer številčno še skromnimi izobraževalnimi ustanovami, to je z dvema osnovnima šolama, štirimi gimnazijami in Katoliškim inštitutom s prvimi fakultetami, ki sestavljajo jedro bodoče Katoliške univerze, in, seveda, s sedemnajstimi otroškimi vrtci. Pri tem pa po podatkih medijev ugotavljamo (Delo, 7. 6. 2008), da obiskuje npr. v Franciji 16,6 % osnovnošolcev in srednješolcev katoliške šole, ki jih sofinancira tudi država, V Belgiji pa kar 68 %, v Sloveniji pa vsega 1,9 %. Znan je tudi podatek, da je katoliških univerz na svetu okrog 1.300 s približno 4.700.000 študenti. V ZDA naj bi npr. samo jezuiti imeli 29 univerz. In ni mi znano, da bi zaradi tega kdo navedene in še druge države obravnaval kot nesekularizirane oz. katolicizirane. Nasprotno, prej veljajo za zibelke svobodomiselnosti. Tako imajo naši slovenski Rdeči Kmeri polna usta pluralnosti in svobode duha, v svojih glavah pa še vedno zabetoniran Berlinski zid, le da se tega, očitno, ne zavedajo ali pa si nočejo priznati.

Pozdravljena “Domovina”!

Domovina prihaja v enem burnih časov tranzicije, ko je globoka država v svojem pohlepu po moči, oblasti in denarju prek svojih lakajskih medijev in svojih lutk na političnem parketu izvršila enega najbolj brutalnih napadov na legalno izvoljeno tretjo Janševo vlado. Nekateri resni komentatorji so npr. ocenili, “da takšne paranoje in histerije še ni bilo” (Sebastjan Jeretič), pa da gre za “pravo specialno vojno” (dr. Ivan Štuhec). Ustanovitelji tednika se tega stanja dobro zavedajo in so ustvarili Domovino, med ostalim, tudi z namenom, “da popravijo to medijsko pohabljenost”. To pa ne bo enostavna naloga. Vendar si leta 1988 “tudi o demokratizaciji, kaj šele neodvisnosti nihče ni upal niti razmišljati”, a se je potem izšlo. Naveden prispevek, ki so ga kristjani dali Sloveniji na področju pluralizacije in demokratizacije medijev, civilne družbe, šolstva idr., kaže, da “krščanski genij zna in zmore”. Politična zrelost, polnoletnost in ustvarjalnost niso bile in tudi nikoli ne bodo privilegij ene same politične opcije. Zato mora v tem novem prelomnem zgodovinskem trenutku, kot je to nekdo lepo zapisal, “sleherni pisatelj odložiti pero, kmet svoj plug in delavec stroj ter se spoprijeti s politiko, ker jo bodo sicer, tako kot doslej, krojili drugi po svojih potrebah in interesih”. Pregnati moramo iz sebe strah pred političnim delovanjem, da pomagamo odpraviti okvare, ki so jih na celih generacijah pustila desetletja boljševizma. Ustvariti moramo sistem, ki bo preprečeval sleherni monopol, tudi monopol kristjanov. V duhu spoznanja, da je sprijenost družbe premo sorazmerna z dolžino vladanja neke opcije. In petindvajset let levičarskega vladanja v tranziciji na pol stoletja predhodnega totalitarnega sistema je bilo več kot dovolj, da je postala Slovenija zaudarjajoča mlaka. Zato, pozdravljena, “Domovina”! Čaka te veliko dela.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme