“Dovolite si sanjati, dragi klasiki, iščite lepoto v tem svetu!”

Spoštovani dijakinje in dijaki, ravnatelj, drage profesorice in profesorji, vsi, ki ste se zbrale in zbrali na Noči klasikov, kot ste poimenovali prireditev, ki gotovo ni samo kulturnega, šolskega in ne samo družbenega značaja, ampak je veliko več!
Najprej iskrena hvala prijateljici prof. Nadji Marinčič, ki me je že pred časom prosila, če bi na začetku tega vašega lepega druženja povedal nekaj misli o klasiki in našem večnem iskanju lepote in Lepote z veliko začetnico, dodajam sam.
Pošteno priznam, da sem povabilo rad sprejel, gotovo zato, ker me na vrsto Vaših profesorjev vežejo prijateljski, globlji odnosi, predvsem pa zato, ker sem sam oče treh otrok, ki so vsi obiskovali prav vaš in naš klasični licej Primož Trubar v Gorici in nobenemu od treh ni žal, da so gulili iste šolske klopi, na katere sedate vsako jutro zdaj vi.
Tu je še tretji razlog, ki je dejansko moja življenjska zgodba, saj sem sam izjemno hvaležen dvema profesorjema, ki sta me učila in sta oba bila več kot le klasična filologa. Prihajam namreč iz drugih časov in drugega družbenega okolja, iz časov, ki jih ne poznate, a je prav, da včasih kaj izveste o njih. Obiskoval sem namreč Srednjo versko šolo v Vipavi, kot se je uradno imenovalo takratno Malo semenišče v Jugoslaviji, tam sem se prvič srečal s klasiki, tam sem sam gulil šolske klopi, tam mi je kasnejši prijatelj prof. Otmar Črnilogar, ki je v bistvu ostal vse življenje šebreljski kmet, ki pa ga je resen študij prelakiral in pozlatil s klasiko, odprl okno v svet Lepote, njegov kolega prof. Janez Zupet, poliglot in eden največjih slovenskih prevajalcev duhovnih in miselnih zapisov velikanov evropskega duha, pa je dodal še tisto, kar je bilo potrebno, če o dr. Antonu Požarju, ki me je učil slovenščine, ne rečem nobene.
Da ne boste mislili, kako zlati profesorji so to bili, bom navedel podatek, da sem še danes hvaležen prof. Otmarju Črnilogarju za veliko stvari, zato, da sem se moral naučiti določene stvari, kot je treba, mimogrede: imel je prav, da bom znal še na stara leta večino slovničnih pravil in izjem, recimo: “equor, marmor in cadaver…” in tako dalje, a še najbolj sem mu hvaležen, da nas je mulce vrgel iz razreda, ko smo prišli k pouku v umazanih telovadnih copatah, za šolo smo namreč na peščenem igrišču igrali med odmorom nogomet in prepoteni in s prašnimi copatami prišli k njegovi uri. Pa ni nič kaj posebnega rekel Latinc, kot smo prof. Otmarju rekli, samo okno je odprl, potegnil iz žepa zavojček cigaret in si eno, proti vsem pravilom, tam prižgal, se obrnil proti nam, pogledal na uro in dejal:” Dam vam pet minut, da se uredite! Očistite si čevlje, umijte se, pri pouku morate biti čedni!” In smo brez besed šli čistit čevlje, se umit in si zamenjat majice.
Po petih minutah smo začeli, z baritonskim glasom je povedal: “Tu ste zato, da bodo iz vaših vrst prišli slovenski škofje, duhovniki, pesniki in pisatelji, profesorji, zdravniki, izobraženci. Tu ste zato, da se od nas naučite, kar vam zmoremo dati, in še več, da postanete boljši od nas in boste druge učili še boljše, kot vas učimo vi. Tu ste zato, da se naučite reda, da se naučite veliko stvari, da boste v svetu potem izvedeli še več in nas boste nadomestili, a boste boljši od nas!”
Še danes ga vidim, kako je po rahlem premoru zabrundal potem še to: “Aja, že res, da vas učim, da je motiti se človeško, a tisti, ki se bo pri meni motil, bo dobil cvek!”
In sem prof. Otmarju hvaležen za vse življenje, od takrat hodim po svetu urejen in vedno s čistimi čevlji, mimogrede, kajti ta “elegantiae arbiter”, kar je prof. Otmar Črnilogar tudi bil, ali pa predvsem to, kaj pa vem!, me je naučil tudi tega.
“Saj ste klasiki vendar!” je vkliknil prof. Janez Zupet, profesor, ki je tekoče govoril in prevajal iz dvanajstih jezikov, poznal pa jih je vsaj dvajset, o tem je vedno nerad govoril, ko smo se mu enkrat dijaki uprli, bil je namreč mehkega srca in plemenitega duha, kar smo mulci zmotno razumeli, ker smo mislili, da je šibek. Nadomeščal je prof. Otmarja Črnilogarja, ki si je v gorah zlomil nogo, videl v dnevniku, da moramo pisati šolsko nalogo, ki je mi nismo hoteli pisati. Pa je mirno sedel za katedrom in vztrajal, da bomo pisali, mi, revolucionarji pa, da je ne bomo. In nam je dal pet minut za premislek, a smo držali skupaj in vztrajali, da je “že ne bomo pisali, latinske naloge pa že ne bomo pisali z njim”. Ko je še enkrat povedal, da se tako ne smejo klasiki obnašati, in še zadnjič vprašal, ali bomo pisali, smo uprli oči v pulte, za katerimi smo sedeli, pa je g. Zupet samo tiho vstal, nam vzel zelene zvezke, jih odnesel na kateder, kjer se je lepo usedel in v tišini vsakemu od nas napisal z rdečim svinčnikom nezadostno oceno, enojko, ki je bila povrhu vsega še podčrtana. Molčali smo, dobili smo lekcijo, ki smo jo plačali pri prof. Črnilogarju, ki je o našem uporu gotovo vedel, a ni rekel nikdar ničesar, samo rekel je vsakemu od nas: “To nezadostno bo pa težko popraviti, eh!” In smo se morali guliti še bolj ….
Profesorja slovenščine dr. Antona Požarja, sem že omenil, ne? In bom tu povedal nekaj, kar bo nekaterim zvenelo kot grozljivo, vaši profesorji pa se bodo le namuznili, če seveda poslušajo. Pri urah slovenščine nismo imeli nikdar slovnice, strašno, ne? V zameno pa smo se pasli po duhovnih poljanah svetovne, evropske in slovenske književnosti, dr. Požar je bil krivičen, tako sem bil prepričan vse do mature, saj ni vsem dal brati enakega števila knjig, meni jih je naložil vsaj trikrat več na leto kot sošolcu Janezu, ki je danes stolni kanonik v Ljubljani. Ko sem protestiral, mi jih je dal še pet navrh in potem obvezno vedno preveril, ali sem vse prebral. Nikdar ni povedal ne on, kot nista povedala ne profesorja Zupet in ne Črnilogar, da so se med seboj dogovorili, kje bo eden bolj pritisnil na plin in kaj bo drugi poglabljal, da bo tretji lahko na tem gradil.
Pozabil sem omeniti še prof. Franca Kralja, zgodovinarja, ki je pred dnevi slavil devetdeseti rojstni dan in živi tu zraven v Šempetru v duhovniškem domu. Strog mož, imeniten zgodovinar, ki pri poučevanju zgodovine ni prikrojeval zgodovinskih dejstev v svoje namene in ne v namene dnevne politike, kot to vse prerado počenjajo danes, in žrtev tega obračunavanja ste predvsem vi mladi. Tudi on se je seveda dogovarjal z omenjenimi tremi in ni poučeval tistega, kar smo izvedeli pri Črnilogarju, Zupetu, Požarju, nadgrajeval je, poglabljal, včasih zasanjano, a zelo slikovito in stvarno pol ure govoril o kakem zgodovinskem liku, o katerem je vedel vse tisto, kar je pisalo v knjigi, in mnogo več! In seveda je bil neizprosen pri dejstvih, podatkih, datumih, zgodovinskih okvirjih, prisilil nas je, da smo se učili in sintetično govorili, a vedno in samo na dejstvih. Nobenih interpretacij ni bilo, le dejstva, zgodovinski okvir.
Če dodam tu še lepe spomine na poučevanje o likovni umetnostni, tudi o filmu, bom zaokrožil to, kar se še danes poimenuje klasika, kar se danes razume pod biti klasik. Sami veste, od kod beseda izhaja, kot tudi sami veste, da reči nekomu klasik, pomeni označiti osebo, ki hodi na klasični licej. Grščina, latinščina, književnost, jeziki, likovna umetnost, zgodovina le te, vse to bi lahko razumeli pod klasiko, čeprav se danes s to besedo označuje tudi in predvsem pesnike ijn pisatelje, ki sestavljajo kanon svetovne, evropske, slovenske književnosti. Pa boste rekli, da sem pozabil na filozofijo, nisem, tudi to me je učil klasik ali Klasik, kot smo Latinca, Otmarja Črnilogarja imenovali. In če vrlemu možu lahko poiščem kakšno slabost, bom povedal, da je imel posebno rad perosonaliste, te može, tako Otmar, “ki so žaromet svojih preučevanj usmerili na človeka”. In zato je bilo najlepše to, ko včasih nisi vedel, kdo te je uvedel v branje, recimo, Camusa, tega velikega pisatelja, čigar delo sem kot mulc prebral, a mu ostal zvest tudi kot mož v starejših letih življenja predvsem zaradi njegove laične visoke etike, ki jo dandanes tako pogrešam v naši družbi.
Ena od odlik vašega študija je ta, da se boste prav zahvaljujoč se nerganjem čez “Rebčevo in Marinčičevo, ki sta, seveda in jasno!, nemogoči,” pravzaprav, “kaj sploh hočeta imeti s tem, da nas silita, da se učimo na pamet pravila, besede, paradigme in sintakso, kaj sploh hočeta imeti, ko pa itak to ne služi ničemur?”, naučili analizirati, da, analizirati.
Če me spomin spet popelje nazaj, se spominjam profesorja Črnilogarja kot najbolj veselega moža takrat, ko smo mu v neki šolski prireditvi pripravili skeč, v katerem sta nastopali njegovi deklici Ana in Liza, do onemoglosti je namreč ponavljal tisto, kar vam ponavljata “Rebčeva in Marinčičeva”, ne? Namreč to, da je treba A N A L I Z I R A T I.
Ana in Liza torej, najprej je treba seveda analizirati same stvačne sestavke, analiza posameznih besed, nato sintakso, šele nato pomen napisanega, vse pa seveda analizirati in skušati razumeti v duhu časa, v katerem je bilo to napisano, zapisano, zamišljeno, nam posredovano.
In zdaj, dragi dijakinje in dijaki, mi boste rekli, da me je gotovo Marinčičeva podkupila, pa mogoče tudi Rebčeva, Nadja, seveda, za katero nasploh veste, da je nemogoča, če o Devetakovi in Klanjščkovi ne rečem nobene, pa tudi ne o Černicu in ne o Žerjalu, ker da samo nakladam njim v prid in niti ne vem, kako vam je hudo, ko zatežijo!
O vem, vem, da težijo. Še kako težijo!
Samo pomislite, kako zateži Klanjščkova s tistim Manzonijem, ne?
In Marinčičeva s paradigmami?
“Vi sploh ne veste, kako teži, “mi boste rekli.
In drzni boste dodali: “Prav vse nam dol visi, zares nam dol visi! In ko pride potem še Černic zraven, ne?”
Vem, vem, vem, ker so tudi meni težili.
In hvala Bogu, da težijo!
In hvala Bogu, da so meni težili!
Naučil sem se, kot se boste tudi vi, analizirati, skušati razumeti, doumeti stvari.
Klasiki počasi spoznavate in spoznate, da so stvari globlje, kot se na prvi pogled zdi, da je v bistvu zelo lahko reči, da se s tem ne strinjaš, a je veliko težje, a zato lepše in bolje, če znaš razložiti in smiselno povedati, zakaj se ne strinjaš!
Najprej seveda stare, klasične zapise modrecev iz grškega in latinskega sveta, nato postopoma analizirate, spoznavate in spoznate vse druge, klasike in tiste, ki to niso, predvsem pa danes na klasičnem liceju dobivate prepotrebne osnove, da boste znali razločevati, analizirati družbo okrog sebe in same sebe, da se boste znali umestiti v prostor in čas, da boste v današnjem svetu, ki je, prosto po Baumanu, vse bolj tekoča družba, družba neoprijemljivih odnosov brez prepotrebnih sidrišč, še znali poiskati bistveno, boste znali razločevati med dobrim in lepim, da boste sploh znali poiskati bistveno, da boste vedeli, kaj je lepota, da, tudi Lepota z veliko začetnico.
Da se boste znali sprehajati po duhovnih poljanah, ki so skrite, a edine prave, resnične, a največkrat skrite kričavemu in navideznemu, a vidno in naše bivanje edine osmišljajo!
Da boste znali razločevati med resničnimi potrebami in vsiljenimi potrebami, ki jih je poln naš svet, tako v resničnem, vsakodnevnem življenju kot na svetovnem spletu, na katerem tudi vsi mi že dolgo živimo!
Da boste sploh vedeli, kdo ste, ko boste po maturi odšli v svet in se v njem morali ponovno najti, ko se boste porazgubili po svetu!
Klasiki ste in zato morate postati svetovljani duha, svetovljani, ki boste vedno vedeli, od kod ste, kje ste se napajali, kje so vaše korenine, kje je vaš duhovni in fizični dom, da boste vedeli, da je širina tista, ki označuje duha klasikov, da je iskanje harmonije duha tisto, ki žene človeka naprej, da bo boljši, da bo sebe našel predvsem tako, da bo v bližnjem prepoznal sočloveka in bo zato solidaren, plemenit, človek.
Med študijem na klasičnem liceju spoznavate lepoto jezikov in seveda slovenskega, a ne samo tega jezika, spoznavate različne lege jezika, ki odražajo različna stanja duha, pisateljevega in vašega, učite se brati likovna dela in jih obenem samo občudovati.
Daj Bog, da bi tudi vam bilo dano tako, kot je bilo meni daljnega leta 1980 v Parizu v muzeju Pompidou, ko sem se znašel sam pred sliko do tedaj meni nepoznanega slikarja, Nicolas De Stael mu je bilo ime. Občudoval sem sliko, ki je naslikana na meji med figuraliko in abstraktnim, in se mi je zgodilo tisto, kar želim, da se zgodi tudi vam: dobesedno vstopil sem skozi na stežaj odprta vrata v svet abstraktne likovne umetnosti in zato sem lahko kasneje večkrat dalj časa posedal med velikanskimi umetninami, ki jih je Mark Rothko podaril muzeju Tate Modern tik pred smrtjo in so razstavljene v polmraku.
Ko ni potrebno nobenih besed, ko ni treba razlagati, ker preprosto veš.
In vam privoščim, da si naberete znanja zdaj, ko imate še čas, da si ga, globokega, širokega znanja si naberite, tistega, ki vam plemeniti duha in vam širi obzorja!, predvsem pa vas vodi k vedno novemu odkrivanju lepote, tiste večne lepote, o kateri je znameniti in meni ljubi ruski velikan Fjodor Mihajlovič Dostojevski skozi usta Aljoše v Bratih Karamazovih zapisal: “Lepota bo rešila svet!”
“Ah, dej, no! Dej, no!” mi je pred leti rekla gospa, ko sem ji to rekel, zavezana, kot je bila, minljivemu in površnemu.
A vi, klasiki, bodite globlji, pojdite k izvirom, naberite si znanja, da boste vedeli, zakaj je grški pastir ali kmet prvi uvidel neminljivo in večno lepoto ženskega boka in ga sam prenesel v glino in napravil prvo amforo, vi, klasiki, bodite tisti, ki boste znali ločiti med plevelom in travami, med katerimi boste z Minattijem lahko rekli:
O bilki, ki hoče v svet,
sanjajo trave,
o hipu,
ko v vetru zaniha cvet,

o radosti neizrečni,
ko se semena napno,
in še o uri, ko vdane
ležejo pod koso.

Ne verjemite tistim, dragi klasiki, ki vam govorijo neumnosti o tem, kako je danes neumno in zastarelo učenje grščine in latinščine, vi, klasiki, ne nasedajte tistim, ki vam pravijo, da ne boste zmogli v življenju na tehničnih in naravno znanstvenih visokošolskih programih, dejte, no! In ne nasedajte tistim, ki prisegajo na “vsegliharstvo” in krajšnice!
V življenju ni krajših poti, so le utečene poti in tiste, ki jih morate sami najti, zato se danes pripravljate, da jih boste zmogli sami najti, drugim odpreti!
Bodite srčni in plemeniti, dragi klasiki, bodite solidarni, bojte se tistih, ki nosijo resnico za vsako stvar v žepu!
Bodite strpni in širokih pogledov, prizadevajte si za boljšo, pravičnejšo in lepšo družbo. Sploh ni res, da smo vsi enaki, to sploh ni res! In sploh ni res, da je danes “itak vseeno, saj sam ničesar ne moreš spremeniti!”
Lahko, veliko lahko spremeniš že tako, da sam sebe spremeniš na bolje, da si sam prijazen, ko drugi niso, da si kot klasik ponosen na to, kar ti je uspelo se skozi stare modrece in njihovo modrost sam naučiti, in boš zato to svoje znanje in vedenje rad z drugimi delil.
In dovolite si sanjati, dragi klasiki, iščite lepoto v tem svetu, ki niža standarde vsega samo na koristno in uporabno, premladi in predobri ste, da bi pristajali na površnost, v teh letih si naberite znanje, ki bo vaše orodje, da boste videli skozi kopreno laži in navideznega, da boste sami izluščili lepo in dobro, da boste sami vedeli, kdo ste, in boste sami odločali o sebi, da ne boste sami sebi namen in ne breme, saj človek ni otok, kot ste se naučili pri angleščini, kjer so vam velikega angleškega pesnika gotovo priporočili v branje.
Ne bodite ovce, dragi klasiki, ko vas sodobna družba daj-dam odnosov pelje na tanek led utilitarizma in dobička, ki vam, če se mu vdate, zastre pogled na Lepoto in na to, da smo rojeni za srečo, da jo dajemo in prejemamo, a nismo sami sebi namen.
Bodite srečni, dragi klasiki, da se lahko učite slovenščine skozi grščino, latinščino, angleščino in druge jezike, ker boste le tako lahko sredi Trga sv. Marka v Benetkah svetovljani, ker boste v sebi imeli tako brežine reke Vipave kot obronke Krasa in Brd, ker boste vedeli, od kod ste, in boste tudi vedeli, da je vaš jezik enakopraven svetovnim, da je lepota Trga sv. Marka, o kateri poje v neki pesmi pesnik Stanko Vuk iz Mirna, krasna zato, ker imaš v srcu rojstne mesto, vas, kraj, ki ga ceniš, saj veš, kdo si!
In iščite lepoto, dragi klasiki, vse življenje jo iščite, da se boste znali približati Lepoti, ki edina osmišlja naše vsakodnevno nehanje in našo minljivost, ki pa je lepa zato, ker se lahko poljublja z večnim!
Sam rad hodim na pomlad, jesen in seveda poleti v Laguno, tam pri Ogleju namreč živim, čeprav sem rojen v svetovljansko lepi Vipavski dolini, svetovljansko lepi zato, ker je odprta, ker jo oblikuje zdrava in plemenita burja s soncem in čebele nabirajo med, pa če jih vidimo ali ne, nabirajo ga vseeno.
V Laguno grem najraje zgodaj zjutraj, pred prvim svitom, ki naznanja zoro.
Takrat v Laguni, sredi lepote minljivega, ki se poljublja z večnim, ob morju čakam na zoro, na sončni vzhod.
Če sem iskren, vam priznam, da se tam v tišini in objemu miru čistega jutra ob morju večkrat spominjam na tistega Goethejevega Fausta, s katerim vam, vsaj upam, da vam, prof. Devetakova zateži, ko vas nagovarja, da ge berete, da veste, kdo je.
Spomnim se tistega Faustovega vzklika, ki naj bo tudi vaš, ko boste v življenju iskali lepoto in Lepoto: “Trenutek, ustavi se!”
Čarobnost jutranjega svita in zarje ob morju ujeti, da, to je ta Faustov :”Trenutek, ustavi se!”
Da pa ne boste mislili, da je to lahko, vam povem, da to nekatere v vaši in naši sredini izjemno moti, namreč iskati lepoto. Omalovaževali vas bodo kot mene omalovažujejo in tudi druge večne iskalce lepega in Lepega, a vedite, da se splača življenje posvetiti iskanju lepega, deliti dobro in lepo.
Svet bo vedno v domeni tistih, ki iščejo in si prizadevajo svet spremeniti na bolje!
In ob koncu vam ponudim drobec pesmi, ki sem jo napisal pred časom, o teh svojih samotnih poteh iskanja Lepote v Laguni:
“Ob zori hodim strmet v neznano.
Tja čez,
tja čez zrem,
tja čez obzorje,
kjer se neskočnost poljublja z minljivim,
kjer ni prostora za besede,
kjer se odpira čas za zrenje.”
Vi pa, dragi klasiki, verjemite, da je imel prav veliki Fjodor, ko je ljubemu in milemu Aljoši položil v usta: “Lepota bo rešila svet!”
Vi to počasi spoznavate na klasičnem liceju, na vas je, da to uresničite, zavezani lepoti, dobremu!
In seveda: da postanete boljše in boljši, kot smo mi, da boste naše delo nadaljevali in svet naredili boljši, lepši!
Tudi in predvsem z znanjem, ki si ga boste nabrali z “nemogočimi in tečnimi” profesoricami in profesorji!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Govor Jurija Paljka na Noči klasikov v Gorici

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme