Domovinska pesem ob grenki kavi

Kava, ki jo je upraviteljica Tržaške knjigarne Ilde Košuta ponujala v sredo, 19. februarja, je imela grenak okus. Šlo je namreč za zadnjo tovrstno matinejo, saj bo konec meseca marca trgovina na Frančiškovi ulici, ki je od konca lanskega leta v likvidaciji, prekinila dejavnost. S tem bo obmolknil ključni člen slovenskega življa v Trstu, ki je tudi s simbolnega vidika pričal o prisotnosti drugače govoreče narodnosti v zalivskem mestu.
Usoda je začrtala dokaj ironičen sklep sredinih srečanj, saj je kot gost nastopil slovenski pesnik in novinar Igor Pirkovič, ki je predstavil svojo pesniško zbirko z naslovom Slovenska pesem – Zbirka pesmi o domovini. Vsebina njegovih verzov je vezana na domoljubno tematiko. V njih se zgošča pesnikov etos do matice, ki jo avtor kot pojem povsem ločuje od države. Naša domovina namreč sega preko svojih državnih meja, vse do kraja, “kjer sta slovenska beseda in pesem”, je dejal. Pirkovič je po rodu iz Sežane, kot novinar je sedaj zaposlen v Ljubljani. Nekaj časa je delal tudi v sklopu slovenskega zunanjega ministrstva kot konzul v Bosni in Hercegovini. Kot verzifikator je spesnil veliko pesmi za skladbe narodno-zabavnega kova (avtor je omenil sodelovanje na Števerjanskem festivalu). Zaželel je, da bi del njegovega opusa imel tudi pregledno papirnato obliko. Težko je bilo sicer najti založnika, saj je tovrstna domoljubna tematika danes žal postavljena na stranski tir. Oglasil se je Tomaž Milič iz zamejstva, ki je v ta načrt verjel. V knjigi je zbranih 30 pesmi, kjer ima vsaka svojo zgodbo. “Pesem je bila zlasti v slovenski preteklosti pomemben element pri spodbujevanju narodne zavesti. Prenašala se je iz roda v rod”, je spomnil avtor. Tak odnos do narodne tematike se v sedanjih globalizacijskih okoliščinah žal izgublja: zgled klenega odnosa do svojih korenin lahko poiščemo v narodnem čutu, ki so ga nekdanji slovenski izseljenci gojili v daljnih domicilnih državah, v Argentini in Avstraliji. Avtor zbirke ima celo vtis, da se odnos do domovine krha tudi v sedanjem političnem kadru, ki je žal podvžen geostrateškim sunkom, zaradi katerih nastradajo tudi rojaki v sosednjih državah. Navezal se je na dvojezično politiko na slovenski obali in jo označil za “učbeniški primer” negovanja manjšinskih pravic. To je po njegovem mnenju prav, pričakovati pa bi bilo, da bi takega odnosa bili deležni tudi Slovenci v sosednjih državah.
Pirkovičevim besedam je prisluhnil tudi odv. Jože Skerk, ki je pred začetkom srečanja ob kavi delil informativni material, na katerem so bili navedeni prispevki, ki so jih s strani Italije in Slovenije deležne manjšinske ustanove. Škerk je to storil, da bi spodbudil v prisotnih kritično razmišljanje zlasti o krovnih organizacijah, ki kljub visokim dotacijam nista v stanju pomagati ustanovi, kot je Tržaška knjigarna: vodstvi SSO in SKGZ – ki jih Skerk ima za vrhove slovenske kaste – sta si po njegovih seštevkih 'leta 2013 dali nakazati 682.000 tisoč evrov, z nadaljnjo skupno zahtevo, da se privilegirajo birokrati nekaterih (njunih) organizacij, ki imajo potratne sedeže v Trstu in Gorici, in s tem znatno prikrajšala sredstva voluntarizmu in dejavnosti na terenu' – je dodal Skerk v pripisu. Jože Skerk namreč meni, da se gmotne dotacije, ki letno omogočajo manjšinske dejavnosti, slabo upravljajo.
IG

Zadnje srečanje v Tržaški knjigarni

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme