Domovina je napredna in neulovljiva, kritična do klientelizma

Piše: Jurij Paljk

Na pogovor smo povabili Tina Mamića, našega dolgoletnega prijatelja in sodelavca, ki ga ni treba posebej predstavljati, saj je poznan časnikar, poznamo pa ga tudi kot rodoslovca in založnika brezplačnika Vipavska, predvsem pa kot kritičnega in duhovitega pisca, ki je v preteklosti že dokazal, da je zavezan resnici in Resnici, predvsem pa, da je demokrat in neizmeren optimist.

Tokrat smo ga povabili na pogovor zato, ker je med tistimi maloštevilnimi na Slovenskem, ki so verjeli v revijo Domovina, tednik, ki je zdaj med nami.

Izšla je prva številka tednika Domovina. Si zadovoljen?

Seveda, nadvse zadovoljen. Vsak novinar je vesel objave svojega članka, kaj šele revije. Prve številke novega tednika pa še toliko bolj, saj smo ga intenzivno pripravljali dva meseca.

Kdaj in kako je tebi in sodelavcem prišla zamisel za nov tednik?

Več let sem že razmišljal o tem, da bi portalu Domovina, ki ga obišče tudi četrt milijona različnih obiskovalcev mesečno, dodali tednik. Za to pa je potrebnih 5000 bralcev. Igor Vovk, direktor Zavoda Iskreni, ki izdaja portala Domovina.je in Iskreni.net, si je tudi to želel in že poskusil z brezplačnim časnikom, vendar je bilo bralcev premalo. Letos pa je prišlo do nekakšne konstelacije, kot bi se planeti razvrstili v črti. Dobili smo donacije nekaj podjetnikov, ki so nam želeli pomagati ustvariti politični tednik za svobodno gospodarstvo. Uredilo se je še nekaj osebnih stvari in tako smo se dogovorili za nov medijski projekt.

Zakaj ste se odločili, da greste v tiskano izdajo v času, ko se zdi, da so samo mediji na svetovnem spletu pomembni?

Tisk ni preživet. Zaradi interneta niso propadle ne knjižnice ne knjigarne. Nasprotno, zdi se, kot da je različnih knjig vedno več. Seveda so naklade veliko nižje. Isto velja za časopisje. Le-to ne bo propadlo. Se bo pa treba prilagoditi. Dinozavri so izumrli, krokodili pa preživeli. V zadnjih letih je tehnologija napredovala, da se je tisk pocenil. Zadnja štiri leta sem izdal 13 številk brezplačnika Vipavska. Zaradi zanimivosti je časnik praktično brez konkurence, saj ne gre za klasični oglasnik, kjer so članki na hitro napisani in pomešani z oglasnimi članki. Zato ostaja samo vprašanje, kako zbrati dovolj denarja od oglasov, da se pokrije stroške. Brezplačniki, kot je Vipavska, so prihodnost časopisja. Internet doseže samo majhen del javnosti. Ljudje se ne zanimajo več za politiko tako kot včasih. Hkrati pa imajo ljudje še vedno radi papir. Starejši izobraženci še posebej.

Koliko časa ste se pripravljali na izdajo tednika Domovina, kdo ste v ekipi, kje ste se srečevali, kdaj ste dorekli datum, kdo vam je finančno pomagal, pa tudi nekaj številk nam naštej!

Konkreten predlog sem podal februarja, prva številka pa bi moral iziti sredi aprila. Zaradi zakonodaje smo potem morali projekt ustaviti, saj je zakon o varstvu osebnih podatkov izjemno strog. Zato sem predlagal, da pred prvo številko izdamo brezplačnik v 585.000 izvodih, da ga dobi vsaka slovenska hiša. V enem mesecu se je to uresničilo. Računali smo, da bomo prvo številko natisnili v 5000 izvodih. A število naročnikov nas je presenetilo in smo morali naklado podvojiti. Nimamo pa še realne ocene, kako se bo revija prodajala v kioskih, zato še ne vem, kdaj bomo prišli na zeleno vejo. A kaže zelo dobro in mogoče se bo to zgodilo že do poletja. Vsekakor pa bo to veliko prej, kot smo načrtovali. Številke? Cena izvoda je 2,9 evra, polletna naročnina 59, celoletna pa 99 evrov. Revija ima 68 strani, izhaja pa celo leto, razen avgusta, ko so parlamentarne počitnice. Dopust mora biti, je vedel že cesar Avgust. (smeh)

Prav sram me je bilo, ko sem bral, da so vam prvo številko Domovine ponekod sežigali, kot me je tudi bilo sram za vse tiste, ki so vam prvo, pilotno številko Domovine vračali, še bolj sram pa me je bilo, ko sem bral, da nekateri niso hoteli in nočejo prodajati Domovine. Kaj več o tem.

Odzivi na izid političnega tednika v času, ko vsi tiskani mediji tožijo zaradi težnje padanja, so bili siloviti. Ljudje so bili navdušeni kot v časih pred prvimi volitvami. Sami so se organizirali in obveščali prijatelje, naj se naročijo na novi tednik. Naročevali so svoje prijatelje, starše. Tudi po več številk, saj so tako skušali podpreti nov medij. Ko vidiš stotine klicev in pisem, polnih lepih besed, si ganjen. Česa takega še nisem doživel. Pred izidom brezplačnika so mnogi molili in sprožili pravo molitveno verigo. Prvih 300 naročnikov smo dobili, še preden je izšel brezplačnik. Da se človek naroči na tednik, ki ga še ni videl, je nekaj nepojemljivega. Izjemno sem hvaležen tolikim prijateljem, znancem in bralcem, ki so pokazali, da se skupaj doseže vse. Prvi intervju, ki sem ga dal, je bil v Novem glasu. Takrat sem napisal, da smo skupaj močnejši. To moram zdaj ponoviti.

Ja, seveda so bili tudi negativni odmevi. Ni jih bilo malo, a v primerjavi z viharjem navdušenja je bil to le piš vetra. Opaziti je bilo ljubosumnost novinarskih kolegov, ki novega tednika niso hoteli niti opaziti. Kaj šele, da bi komu čestitali. A to je njihov problem, ne naš. Isto velja za sovraštvo, ki so ga nekateri začeli izražati. Sicer to opažam tudi pri Vipavski. Stare priviligirance pač moti, če se pojavi kdo, ki glasno pove ali napiše svoje mnenje. Navajeni so, da smo kristjani in demokrati tiho. A počasi se bodo morali navaditi, na to, da imamo samo eno Slovenijo in da nad njo sije samo eno sonce, enako za vse. Zanimivo, da se ob zažigu Domovine, ki so ga uprizorili skrajni levičarji ob tihi podpori žvižgača-ki-to-ni Ivana Galeta, ni oglasilo Društvo novinarjev Slovenije. Če take simbolične grožnje medijski svobodi ne zmorejo ubesediti, je nekaj hudo narobe. Zanimivo, da mi je predsednica društva rekla, da je neprimerno, ker zažig revije primerjamo s holokavstom. Kakšna manipulacija. Kot zgodovinar pač ne morem mižati pred podobnostjo z zastraševalnimi požigi in drugimi akcijami, s katerimi so začeli svojo pot na oblast fašisti in nacisti. A to ne pomeni, da nekaj javnih požigov Domovine primerjam s holokavstom. A to je naša stvarnost. Kristjani v Sloveniji smo bili najprej desetletja tarča posmeha, zdaj pa tudi odkritih groženj. In ob tem naj bomo tiho? Nikakor ne.

Kdo naj se naroči na Domovino? Katere bodo glavne, temeljne vrednote, ki vas bodo vodile pri delu?

Tednik Domovina je zavezan demokratičnim vrednotam. Verjamemo in podpiramo demokracijo, svobodo in svobodno tržno gospodarstvo. Zavračamo korupcijo in politični klietelizem. Bo kdo rekel, da smo konservativni. A v resnici nismo. Ko je Mladina konec 80. let prejšnjega stoletja začela objavljati kritične članke o oblasti, ji nihče ni rekel, da je desna. Tudi leva ne. Bila je napredna in kritična do komunizma. Nekaj podobnega je Domovina. Napredna in neulovljiva, kritična do klientelizma. Taki so tudi naši bralci.

Domovina ni konservativna revija, ker zahteva spremembe. Tudi denarja nimamo veliko, zato smo precej socialno naravnani. Posebej za družine. To ni desnica. Nikakor ne skrivamo, da uredniki hodimo k maši, da smo kristjani. A to je problem zato, ker je slovensko novinarstvo tako pohabljeno, da je med novinarji težko dobiti kristjana. To pa ni normalno.

Glede na naklado prve številke sem prepričan, da bomo zelo kmalu dosegli točko in rekli, projekt je finančno uspešen. Upal bi si staviti, da bomo nad vodo že pred poletjem. Trije prijatelji smo pred izidom stavili, koliko naročnikov bomo dobili. Za steklenico vina. Stavil sem najvišjo številko od vseh treh. Stavo sem dobil, število naročnikov pa je bilo še višje od moje stave. (smeh)

Imate politične ambicije?

Seveda imamo politične ambicije. Ne sicer na konkretnem političnem parketu, a v javnem mnenju. Tednik smo ustvarili, ker hočemo vplivati na javno mnenje. Hočemo spodbujati v ljudeh občutke svobode, da bi rekli ne korupciji in da bi se uprli globoki državi. Nekaj je treba storiti.

Kdo ustvarja revijo?

Čeprav uradno jaz urejam tednik, pa v nekem smislu samo dopolnjujem delo drugih. Veliko člankov je namreč nastalo v okvirih uredniškega dela portalov Iskreni.net in Domovina.je. Portala urejata Tadeja Kreč in Rok Čakš, pomaga pa jim cela vrsta sodelavcev. Motor projekta pa je direktor Zavoda Iskreni Igor Vovk, ki je ključna osebnost, da je tednik nastal. Tednik Domovina je sad celotne ekipe, kjer sem jaz samo eno kolesce v mehanizmu. Mnogi ljudje namreč interneta sploh ne uporabljajo za branje člankov. Ali pa nimajo veliko časa in članke na spletu samo preletijo. Posebej zanje je nastal tednik Domovina. Sam zato skušam narediti nekakšen jagodni izbor vsebin, ki jih natisnemo.

Kako je zamenjavo službe sprejela družina?

Izjemno lepo. Tudi otroci me podpirajo, kar mi je veliko pomeni. V ozadja vsega mojega dela pa je moja draga, trden temelj naše družine in moja največja tuzemska opora. Z ženo Mojco se veliko pogovarjava o politiki, družbi in medijih. Zato so velikokrat misli, ki jih ubesedim in objavim, v resnici zrasle na njenem zelniku, ne na mojem. Na dan izida prve številke smo imeli zakonsko skupino, ki je tudi z molitvijo podprla projekt. Naš duhovni voditelj pater Vital Vider pa mi je pred vsemi dejal: dober urednik boš, če boš prej dober mož. In tu imam še veliko domače naloge…

Rodovniki? Knjiga?

Naše družinsko podjetje bo še naprej raziskovalo in izdelovalo rodovnike. Težava je, da so arhivi zaradi epidemjie še vedno samo delno dostopni. Stranke morajo zato več čakati kot pred korono. Upamo, da se bo to počasi vendarle spremenilo. Poslej bom zaradi Domovine seveda nekoliko manj v arhivih. Nabirajo se mi tudi analize priimkov, predvsem gorenjskih. Konec leta bo gradiva dovolj za novo knjigo o priimkih. 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme