Domoljubi ali rasisti?

… ter srčno vabilo mednarodne in domače Karitas k razmisleku, “Kaj je dom”. Zgodba o rasistih je bila preveč direktna, da ne bi pravoverni mački zamijavkali, ko jim je frankolovski župnik stopil na rep; medtem ko je bilo povabilo Karitas k razmisleku o tem, kaj je dom, preveč osebno, da se je večina med nami osredotočila na razmišljanje o svojem domu, pozabila pa na ljudi, ki pod soncem iščejo novi dom. Je že tako, Gospod poskrbi za ravnotežje in vihar se počasi umirja.
A res? Hvala Bogu, da je zadeva z begunci in migranti zameglila razprave o Damoklejevem meču, ki še vedno visi nad zgodovino slovenskega naroda, je pa ponovno, kot huda ura, udarila na dan želja po uničenju vseh, ki ne mislijo tako kot mi, ali bolje, ki ne zmorejo odpreti vrat srca in razmišljajo v stilu ‘brigaj se zase’. Težko, res težko je ločiti pšenico od ljuljke. Vsaj od katoličanov bi človek pričakoval, da smo obzirni, da se držimo evangelijskih besed, ki so jasne in ne dvoumne. Če sem iskrena, tudi mene trume temnopoltih fantov navdajajo s strahom, vendar nič manj me ni groza belopoltih bratov in sester, ki v imenu domoljubja govorijo stvari, ki resnično mejijo na rasizem, da ne rečem željo po uničenju. Celo papež Frančišek, ki uči in vabi ter s svojimi dejanji jasno kaže pravo pot in ne vidi le rimske, pač pa vesoljno Cerkev, je kamen spotike. Dopoldan govorimo o miru, zvečer pa so spletne objave polne nemira, mržnje in hudobije. Le kam to vodi?
Pa vrnimo se k ženi, ki je v skladu s svojimi navadami, morda tudi pod prisilo, prišla na kopališče oblečena od pete do glave. Res, tudi zame je bilo prvi trenutek, ko sem bila na kopališču v Egiptu, to nekaj šokantnega. Sama in moje vnukinje smo bile v ‘normalnih’ kopalkah. Kaj je normalno, je že drugo vprašanje. Nihče nam ni rekel, naj se oblečemo, še več, oblečena gospa, ki se je v bazenu igrala s svojimi otroki, je žogo podajala tudi našim. Žal mi je za te ženske, vendar prepričana sem, da je marsikatera prišla v Evropo tudi zato, da bo pustila za sabo težke navade, ali za to, da bo vsaj svojim hčeram omogočila izobrazbo. Mala Malala, Nobelova nagrajenka, pravi, da je en svinčnik rešitev za zatirane ženske. In mi imamo svinčnike, a naj jih skrijemo!?
Res pa je, da na račun bede in stisk beguncev in migrantov določene skupine služijo. To niso niti domoljubi niti rasisti, temveč Judeži. Oglašajo se tudi nekateri ‘nevladniki’, ki v imenu svoje vlade, ki finančno podpira njihovo dejavnost, ustvarjajo zmedo. Za vse ljudi morajo veljati enaki zakoni, za kristjane pa je dodana vrednost zakon vesti in srca. Naše vere ne bodo omajali begunci, zelo bi bila omajana, če bi npr. papež Frančišek rekel, da jih je premalo utonilo, tako kot številni z namišljenimi profili trdijo na družbenih omrežjih. Bog ne daj, to sem napisala samo zato, da bomo razumeli naše mesto pri iskanju zgubljenega doma nesrečnih množic. Spoštovanje vsakega človeka naj bo na prvem mestu.
Kako je že bilo v tisti priliki, ko je Jezus povabil Petra, naj hodi po vodi? Koliko simbolike tudi za naš čas je v tej priliki. Vsem, ki imamo vero, pa čeprav manjšo kot gorčično zrno, se nam ni treba bati drugače vernih. Mimogrede, osebno se bolj bojim popolnih nevernikov, ki imajo sebe za bogove, in tudi tistih, ki v imenu vere netijo sovraštvo. Ne bom omenjala nasilja, ki so ga naši predniki pretrpeli pod fašizmom. Moj brat je v parku v Trstu le vprašal mamo, po slovensko, kdaj bosta šla domov, in že je fin ‘domoljub’ vzel nož in šestletnika poškodoval po licu. Takih in podobnih zgodb je veliko, zato ne dovolimo, da gre naše domoljubje v samoljubje ali celo kriminal, ozrimo se na naše prednike, ki so s pokončno držo ohranili jezik, predvsem pa se spomnimo Gregorčičevih preroških besed, da je svet za vse dovolj bogat.
V teh dneh sem svoje resnične in spletne prijatelje izzvala, da napišejo, “kaj je dom”; veliko lepih in dobrih misli sem prebrala. Naj navedem morda le eno:
“Dom je okolje, kjer je srce, ki sprejema, pa naj tam živi ali pride.
Dom je srce, ki spoštuje tistega, ki pride, in tistega, ki tam živi.
Dom je pošteno srce, ki ne izkorišča ne stiske ne pomoči.
Dom so ljudje, ki skupaj dvignejo oči in dušo proti nebu.
Dom so različni ljudje, ki hočejo skupaj bivati”.
Kjer je domoljubje, ni prostora za rasizem. Tudi vam, spoštovano uredništvo in bralci Novega glasa, želim obilo pristnega in iskrenega domoljubja, saj smo v prostoru, kjer so naši domovi branitelji materine besede.

Skoraj istočasno je v Sloveniji na sončni strani Alp zavel veter o Cestnikovih rasistih, ki se je v majhnem bazenu nekih term spremenil v medijski vihar ...

Preberi tudi

Korak nazaj in pogled naprej

Aktualno

Obzorje je odprto, vedno!

Uvodnik

Razdeljeni in šibkejši

Uvodnik

Za vrnitev Narodnega doma

Uvodnik

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme