Dokumentarni film Naše vrednote, naše bogastvo

Piše: DD

Ob 60-letnici KC Lojze Bratuž

Tretji izmed dogodkov ob praznovanju 60-letnice nepretrganega delovanja KC Lojze Bratuž je bil v nedeljo, 10. aprila, v veliki dvorani goriškega kulturnega hrama posvečen ogledu dokumentarnega filma z naslovom Naše vrednote, naše bogastvo.

Predsednica KC Franka Žgavec je uvodoma povedala občinstvu, da se je zamisel o dokumentarcu porodila že pred desetimi leti, ko so praznovali 50-letnico. Tedaj je zmanjkal čas, je pa Erika Jazbar pripravila in posnela vrsto zanimivih intervjujev z različnimi osebnostmi (kar nekaj izmed teh je že pokojnih), ki so odigrale pomembno vlogo okrog Katoliškega doma. V sedanji dokumentarec jih je nekaj še dodala režiserka Jasmin Kovic, ki je na odru povedala, da je pri snovanju filma najprej pregledala dragoceno gradivo arhivskih posnetkov. “Ko bi teh ne bilo, bi veliko informacij tonilo v pozabo.” V pogovoru s Franko Žgavec je režiserka še povedala, da se je dobro dokumentirala preko časopisov, publikacij, brošur in bogatega arhiva, ki ga hrani KC. Nato se je lotila snovanja koncepta: dokumentarec je zasnovala “kot neke vrste marketinški proces”, ker so bili ustanovitelji Katoliškega doma zelo skrbni, natančni in sistematični pri delu, “še vedno so nam lahko v velik zgled zaradi predanosti in vztrajnosti”. V tretji fazi je zbirala dodatni filmski material, arhivske posnetke in slike. Omenila je, da so bile fotografije pred desetletji boljše, narejene “z dušo”, zdaj smo vsi bolj površni. Kdor še hrani zanimive stare fotografije, naj jih zato kar posreduje osebju Kulturnega centra, je dejala. Režiserka se je želela tudi javno zahvaliti Alexu Puriču, montažerju in snemalcu, ter asistentu Alessandru Pasiju.

Sledil je ogled dokumentarca, v katerem nekdanji in sedanji pričevalci pripovedujejo zgodbo nekdanjega Katoliškega doma, sedanjega Kulturnega centra Lojze Bratuž. Pravzaprav so pripoved začeli na Placuti, kjer je v zgodovinski slovenski stavbi še prej bila dvorana Brezmadežne z manjšim odrom za manjše prireditve. Zraven je imel sedež Katoliški glas, tam sta bili orglarska šola in tudi knjižnica. Na Placuti je delovalo tudi nekaj zborov; Mirko Filej je ob prihodu v Gorico, leta 1951, ustanovil mešani zbor. Placuta je kmalu postala premajhna in pretesna za dejavnosti, ki so se vedno bolj razvijale. Zaradi vedno večjih potreb so začeli razmišljati o čem novem in porodila se je zamisel, da bi zgradili dom. Ideja je bila zelo drzna, a želja po prostoru, kjer bi se srečevali in pogovarjali o svoji prihodnosti, je bila prevelika. Za to so si močno prizadevali Mirko Filej in številni duhovniki, v odboru, ki mu je predsedoval dr. Anton Kacin, je med drugim bil tudi Ivan Trinko, zelo dejavne so bile tudi nekatere ženske. Rojak dr. Bonutti je v ZDA ohranjal stike z goriškimi duhovniki; onkraj luže je stopil v stik z zdomci, ki so se zanimali za to, da bi pomagali Slovencem, ki živijo izven Jugoslavije. Čutili so povezanost z domačimi kraji. Zato so ustanovili odbor. Bili so zavedni Slovenci, vendar za goriško slovensko skupnost niso niti vedeli. Pomembna je bila podpora škofa Rožmana, ki je imel vpliv na begunsko skupnost. Brez pomoči Karla Bonuttija in ameriških rojakov bi Katoliškega doma ne bilo; o tem je marsikdo prepričan. Veliko so prispevali tudi naši ljudje, posamezniki. Pobudniki novega doma so vsekakor bili zelo pogumni, drzni. Začeli so razmišljati o gradnji, ne brez težav so odkupili zemljišče in stavbo na Drevoredu 20. septembra. Od prvih načrtov leta 1952 do leta 1960, ko so končno prejeli dovoljenje za gradnjo, je preteklo kar nekaj let. Sredi 50. let so na dvorišču zasadili štiri lipe. Gradnja je potekala od januarja 1960 do odprtja, 25. februarja 1962. Za to je v vseh vladalo veliko pričakovanje. Odprtje je bilo svečano, dvorana natrpana, marsikomu se je zdelo, “kot bi bil v nebesih”. Katoliški dom je kmalu postal živo središče za Slovence iz mesta in okolice. Ob sobotah in nedeljah se je tam stalno kaj dogajalo. Razvila se je bogata zborovska dejavnost, potekali so koncerti tudi drugih zborov in skupin, celo Slovenskega okteta, nastopi folklornih skupin itd. V Katoliški dom so radi prihajali Slovenci iz vse Goriške, upravitelji pa so ga za primerne predstave odpirali tudi italijanskim gostom, saj so se zavedali, da tudi to lahko prispeva k boljšemu sožitju. Okrog centra so se zbirali društva, skavti, športniki, odvijali so se družinski prazniki itd. Mladi so se tam spontano zbirali ob vseh urah. Tam so potekala predavanja SKAD-a (Slovenskega katoliškega akademskega društva) in srečanja mladinskega rekreativnega kluba SMReKK. Prostor se je odpiral. Od vsega začetka so bili v delovanje vključeni tudi goriški skavti, saj je bil eden njihovih ustanoviteljev, dr. Kazimir Humar, tudi v vodstvu Katoliškega doma. Šele leta 1990 so skavti začeli preurejati podrtijo na robu posesti, zbrali denar in septembra 1992 dobili svoj sedež.

Z leti so se pojavile nove potrebe, nove strategije, novi cilji. Marsikaj se je spremenilo tudi na zakonski ravni, zaradi česar zgradba z dvorano ni več odgovarjala veljavnim predpisom. Objekt je bil potreben prenove. Sogovornikov ni bilo veliko, v Ljubljani sta prisluhnila le Lojze Peterle in Peter Vencelj, v naših krajih pa veliko prostovoljcev. Tako so lahko prenovili dvorano z režijo, z odrom in stolpom nad odrom, pa tudi glasbeno šolo, ki je potrebovala nove prostore, ker je Placuta postala pretesna tudi zanjo. Tretji sklop je bila visoka zgradba s sedeži društev, SSO, ZSKP itd. Nekaj sredstev je dala Dežela, pa tudi Slovenija, ki se je medtem osamosvojila. Glavno odgovornost je imel odbor KTD-ja, nekateri njegovi člani so zastavili tudi svoje imetje kot garancijo. Delo so zaupali 27-letnemu goriškemu arhitektu Davidu Faganelu, ki je kmalu razumel, da to ni bila samo neka “hiša”, to je bila stavba, ki je bila pri srcu veliko ljudem. Iskal je povezave med starim in novim, izbral kamen in les, osnovna materiala našega življenja. Pri delu so skušali uporabiti v prvi vrsti domača podjetja. In nastal je Kulturni center Lojze Bratuž, ki je bil uradno odprt oktobra 1996. Dvorana je postala bolj moderna in elegantna, ljudje so bili s preureditvijo navdušeni in so radi prihajali. Potrebno je bilo si zamisliti novo dejavnost. Če je bilo v Katoliškem domu največ do 40 prireditev letno, jih je bilo v KC Bratuž že prvo leto okrog 120, zlasti koncertov, veliko tudi gledaliških predstav. Ob odprtju so priredili tudi likovno razstavo, na kateri so bila na ogled dela 46 slikarjev iz zamejstva. Razstave, tudi v sodelovanju z drugimi galerijami, so privabljale res veliko ljudi iz vse Goriške, tudi Tržaške in Slovenije. Lepa novost je bil tudi gledališki Goriški vrtiljak. Ob okroglih obletnicah so organizirali uspešne operete, popolno gledališko dejavnost z igralci, opernimin pevci, zborovskimi pevci in glasbeniki. S časom je KC Lojze Bratuž uvedel tudi svojo koncertno sezono, ki je bila zelo uspešna. Najbolj odmevni so bili božični koncerti. Že 40 let poteka tudi plodno sodelovanje med primorskimi in koroškimi rojaki, ki prav radi prihajajo v ta kulturni hram. Zadnja leta dobiva center Bratuž vedno bolj mednarodno podobo, saj so v njem potekala in še potekajo tudi mednarodna glasbena tekmovanja; lani je prvič potekalo mednarodno tekmovanje Musica Goritiensis v organizaciji SCGV Emil Komel in KC Bratuž. Leta 1994 se je v bližnje prostore vselila glasbena šola Komel, ki jo je dolga leta vodil prof. Silvan Kerševan, izobraženec s široko vizijo; v naslednjih letih se je šola močno razvila in postala ena glavnih na Goriškem. Gojenci so dosegali zavidljive uspehe tudi na tujih tekmovanjih in odrih. Tudi Olympia se je dosti bolj razvila s svojo telovadnico, katere temeljni kamen je bil postavljen leta 1984. Da je do telovadnice prišlo leta 1987, je deset zasebnikov dalo brezobrestno posojilo. Telovadnica je bila postavljena, da bi Olympia imela svoj dom. In združenje je kar nekaj mladih oblikovalo tako, da so dosegli visok nivo.

Graditelji doma so imeli pred sabo velike cilje in vrednote, na katerih je vredno graditi, za katere je dobro izrabljena vsaka minuta. Ta skupina “na etični pogon” ni nikdar delala zase, temveč za skupnost, z veseljem. Ta razvejena kulturna ustvarjalnica je zrasla iz velike vere v dobro Slovencev v zamejstvu. Veliko mladih je tam našlo zatočišče, rastlo v slovenstvu, poštenosti in kulturi. Naj tako ostane tudi v prihodnje!

O vsem tem so v dokumentarcu pripovedovali Damjan Paulin, Jožica Klanjšček, Lojzka Bratuž, Minka Žvokelj, Marilka Koršič, Franca Padovan, Zdravko Klanjšček, Karl Bonutti, Alessandra Schettino, David Faganel, Martin Kranner, Niko Klanjšček, Kati Klanjšček, Marinka Černic, Marko Bukovec, Albina Pintar, Marinka Leban, Andrej Kosič, Emil Aberšek, Franka Žgavec, Hilarij Lavrenčič, Marija Češčut, Marijam Markežič, Janko Zerzer, Franko Žerjal, Mauro Leban, Andrej Vogrič.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme