Dokler smo Slovenci tu, smo nosilci spomina na Franceta Prešerna!

DSI Uspela Prešernova proslava

Društvo slovenskih izobražencev (DSI) se vrača v tradicionalno redno ponedeljkovo delovanje. Po slavnostnem odprtju Peterlinove dvorane in nagrajevanju literarnih prispevkov revije Mladika so v ponedeljek, 14. februarja 2022, s slavnostnim večerom proslavili Prešernov dan. Letos so organizatorji DSI v sodelovanju s Slovensko prosveto dali Prešernovi proslavi poseben in originalen pečat. Izbira osrednjega gosta in govornika letošnje Prešernove proslave dddr. Evgena Bavčarja nam ponuja vzporednico s Prešernom samim, ki je slovensko literaturo in slovenski jezik ponesel na evropsko raven. Podobno tudi dddr. Evgen Bavčar s svojo mislijo in delovanjem ostaja ne samo zvest Sloveniji, pač pa ga lahko imenujemo celo “ambasadorja slovenske literature in Slovenije v svetu”. Že vsaj petdeset let si namreč prizadeva, da bi slovensko kulturo in še posebno velikane slovenske tržaške literature spoznali v evropskem in tudi svetovnem kulturnem svetu. Je eden najmarkantnejših slovenskih intelektualcev, po izobrazbi filozof, fotograf in aktivist, borec za pravice slepih in drugače zapostavljenih. Doma je v Lokavcu pri Ajdovščini, velik del leta pa preživlja v Parizu. Je trikratni doktor (prvi doktorat je dosegel na sloviti Sorboni v Parizu, in to v časih, ko so “doma” še postavljali pod vprašaj, ali se smejo slepi izobraževati na javnih višjih šolah, in so jim onemogočali akademski študij umetnostne zgodovine), prejel je red za zasluge Republike Slovenije, nagrado “Državljan Evrope”, ki jo podeljuje Evropski parlament, in najvišje francosko priznanje, odlikovanje “Red legije časti”, pa še  Pretnarjevo nagrado zaslužnim razširjevalcem slovenske književnosti in jezika po svetu. Večer so si organizatorji zamislili na originalen način, v sobivanju pesniške muze, umetniškega podajanja poezije in umetniškega fotografskega izražanja.

Imenitnega gosta je predstavil predsednik DSI Sergij Pahor. Nato pa so igralci Radijskega odra Peter Raseni, Anka Peterlin, Marjetica Puntar, Tomaž Susič in Manica Maver najprej umetniško podali nekatere Prešernove pesmi, ki jih je izbral sam gost večera in so jih naštudirali pod vodstvom Lučke Peterlin. Prav na te pesmi se je namreč nato sam oprl pri podajanju svojih zanimivih in globokih misli o slovenstvu danes, o ljubezni, o slovenskih lepih Vidah in o nevarnosti izumiranja slovenstva. Bavčar čuti s Slovenci v Trstu veliko sorodnost, zaradi dolgoletnega bivanja matere v Trstu se ima celo delno za Tržačana. V tem mestu namreč čuti vonj po kozmopolitstvosti, odprto morje ga povezuje s širnim svetom. Občuduje tržaško samoniklost in edinstvenost, čuti hvaležnost do tržaških Slovencev, ki ohranjajo slovenski jezik in spomin na Prešerna. “Govoriti o Prešernu v Trstu je posebej dragoceno – tu smo ob robu slovenstva in se bolj zavedamo, kaj je to “eksistenca”, je razvijal svojo misel.

“Dokler Slovenci tu obstajamo, lahko slovensko govorimo, smo lahko nosilci spomina na Franceta Prešerna, ki je “biblija slovenstva”. Omenil je tri tržaške literarne ustvarjalce, ki so mu posebno blizu in katerih prevodi seznanjajo italijanski svet s Slovenci. Naštel je Alojza Rebulo in Borisa Pahorja ter – med občinstvom prisotno – senatorko Tatjano Rojc. Izhajal je iz zanimive misli o tem, da so številni občudovalci Prešerna v dveh stoletjih iskali pravi Prešernov obraz (o njem namreč ni nobene fotografije), toda kot trdi Levinas – je “obraz drugega – moj alter ego”. Na ta “obraz drugega”, neskončno krhek in ponižen, pa smo Slovenci velikokrat v zgodovini pozabili, npr. med drugo svetovno vojno in po njej. Morali bi videti v drugem svoj lastni obraz, obraz človečnosti, ki prerašča in se dviga nad razprtije in sovraštvo, v smislu Prešernove etike. Ko smo Slovenci prišli do svoje državnosti, smo se zavedeli, da “je Alenčica lepa” in da ni prav dalje “smrčati”. S posrečeno metaforo je Bavčar opozoril, da Slovenci še vedno včasih “smrčimo”: treba se je vedno znova prebujati: predvsem s tem, da upoštevamo “obraz drugega” in da presegamo nestrpnost in kreganje. Ta “drugi obraz” nam pravi, naj ne ubijamo. Obenem je Bavčar izrazil veliko zaskrbljenost nad usodo Slovencev, ki so glede na številčnost “umirajoč narod”. “Kje je naša odgovornost do Prešerna? Kdo bo nosil idejo o svobodi in samostojnosti naše države, “kjer nje sinovi si prosto vol’jo vero in postave”? Prešeren je danes po njegovem mnenju bolj aktualen kot kdajkoli. Srž Prešerna je v sporočilu, da je naša rešitev v “eksistenci”, v odrešljivi lepoti; v odsotnosti neutemeljenih občudovanj vsega tujega; edino, kar nas lahko rešuje, je ljubezen.

Predavanju, ki ga je polna Peterlinova dvorana nagradila z dolgim odobravajočim aplavzom, je sledila predstavitev razstave fotografij Evgena Bavčarja. Kritik Andrej Furlan, profesor zgodovine umetnosti, zaposlen na SAZU, je uvodoma izhajal iz znanega mita o Platonovi špilji (jami), kjer zremo le podobe, ki nam jih družba vsiljuje. V fotografskem umetniku Bavčarju je prepoznal pogum, da je najprej sam “šel iz jame”. S svojimi fotografijami Bavčar tudi nas popelje iz nje in nam omogoči “uvid” v bistvo sveta, osvobodi nas slepote! Ob ogledu razstave slik je Furlan prišel še do nekaterih zanimivih spoznanj: gre za razstavo konceptualnega umetnika. Bavčarjeve fotografije niso zrcalo realnosti in je ne reproducirajo zvesto, ampak nudijo gledalcu možnost, da sam pride do uvida. Z njimi nam avtor ne daje odgovorov, nasprotno, postavlja nam vprašanja. Bavčarjeve fotografije so neločljivo povezane z avtorjevimi spomini (npr. svetišče na Sveti Gori, Solkanski most, Soča itd.). Spomin za umetnika pa seveda ni nekaj fiksnega, spremeni se v umetniško sporočilo. Furlan je prišel do spoznanja, da so Bavčarjeve fotografije nastale mnogo pred slikanjem samim in jih je avtor v sebi videl že mnogo prej – realiziral pa jih je s pomočjo večplastnega izražanja. V njih je prisotna uporaba lastnega telesa, ki nas vodi (npr. v podobi sence, ki drži lastovico, piše ali riše). Vsa ta večplastnost daje po mnenju kritika veliko umetniško moč. Skupna nit vseh fotografij je po mnenju Furlana – prostor. V nasprotju s splošnim prepričanjem, češ da je prostor slepega človeka bolj omejen, pa prostor Bavčarja presega predmetnost. Postane pa tudi večplasten, saj predmeti oddajajo vonj, šum, tišino …

Razstavo si bo možno v jutranjih urah ogledati na ul. Donizetti 3 še dva tedna: obiskovalci si jo lahko ogledajo od ponedeljka do petka, prej pa naj telefonirajo na štev. 040370846.