Dodatna storitev slovenskih svetovalcev za delo v Gorici
Adriano Peric in Martin Drufovka bosta v kratkem stopila v deseto leto skupnega vodenja poklicnega združenja svetovalcev za delo v Gorici. V tem obdobju pisarna uspešno deluje in raste skupaj z uslužbenci. Trenutno ima dva zaposlena za nedoločen čas in enega zunanjega strokovnega sodelavca. Po več letih jima je uspel poseben podvig, na katerega sta zelo ponosna: dvojezičen plačilni list. To je bil glavni razlog za pogovor, v katerem sta za naše bralce povedala marsikaj zanimivega o sedanjem trenutku v svetu dela.
Končno lahko torej nudita dvojezični plačilni list.
Drufovka: Že nekaj let sva si prizadevala, da bi v zamejstvu lahko imeli dvojezičen plačilni list. Končno nama je po velikih naporih uspelo to uresničiti.
Kakšen je bil postopek?
Drufovka: Najprej sva morala uskladiti zadevo z računalniško hišo, ki nam nudi programe za servis plač (TeamSystem, Levia Group). Prevesti smo morali obrazec, ki so ga nato oni grafično oblikovali. Oni so tudi poskrbeli, da ima vzorec uraden značaj in veljavo.
Peric: Morali so ga predstaviti zavodu INAIL, ki je odgovoren za overovitev. Kopija ovojnice je tako registrirana tudi na tem zavodu in se lahko uradno uporablja.
Ste prvi na Goriškem, ki nudite to dvojezično uslugo?
Drufovka: Kar je meni znano, smo prvi.
In kakšne so bile težave?
Peric: Glavno težavo je predstavljal prevod tehničnih izrazov. Za eno samo italijansko besedo smo morali v nekaterih primerih uporabiti več slovenskih. Problem je bil tudi ta, da je na obrazcu omejen prostor, kvadratki, v katerih morajo biti zapisani eni in drugi izrazi, so majhni. Zato smo morali uporabljati tudi kratice, ki pa večkrat ne povzemajo pravega smisla besede.
Drufovka: Res ni bilo lahko. Če bomo opazili, da kakšen izraz kljub vsemu ni najbolj ustrezen, bomo to uredili naknadno. Do zamisli je pravzaprav prišlo pred nekaj leti, ko smo naleteli na plačilne liste s Tridentinskega Južnega Tirolskega; nekateri so bili izključno nemški! In sva si rekla: zakaj bi ne tudi mi imeli vsaj dvojezičnih, italijansko-slovenskih?
Koliko klientov imata trenutno? Koliko teh je slovenskih oz. takih, ki bi jih zanimala ta novost?
Drufovka: Kljub krizi sva kar zadovoljna, ker upravljava približno stopetdeset podjetij. Podjetja so zapršena po različnih deželah Italije (Furlanija Julijska krajina, Lombardia, Campania, Liguria, Emilia Romagna…). Mislim, da bi lahko bile zainteresirane prav vse stranke, tudi italijanske; to dodatno storitev namreč nudiva brezplačno.
Peric: Najprej sva to podlago postavila na noge, sedaj pa jo lahko nudiva, in sicer z novim letom. Vsaj znotraj manjšine mislim, da bodo zainteresirani vsi. Če bodo to hotela tudi italijanska podjetja, so seveda dobrodošla. Šlo nama je za to, da strankam nudiva nekaj, česar doslej še ni bilo.
Drufovka: V to sva vložila precej časa, truda in tudi denarja. Vedno se namreč borimo za uveljavljanje naših pravic. Tudi zato se nama je to zdelo primerno in pametno. Za strokovno pomoč pri prevajanju se želiva zahvaliti predvsem dr. Matejki Grgič in tržaškemu svetovalcu za delo Giulianu Nadrahu.
Vajino poklicno združenje spremlja številna krajevna podjetja, zlasti kar se tiče upravljanja osebja in vodenja plač. Kakšno je na splošno “zdravje” podjetij na Goriškem?
Peric: Sedanje stanje je – v primerjavi s tistim pred nekaj leti – bistveno slabše. Podjetja so v fazi, ko se morajo nujno prestrukturirati. Kar je bilo prej “normalno”, to sedaj ni več; treba je rezati stroške. In najvišji strošek v bilanci podjetja – povprečno vsaj 60% – predstavljajo uslužbenci. Najhujše probleme doživljajo ustanove, ki so odvisne od javnih prispevkov; če teh namreč ni, ne morejo plačevati zaposlenih. Preden odpustijo uslužbence, jim svetujemo dopolnilne blagajne oz. druga možna sredstva…
Drufovka: … v upanju, da se preboli kriza in da se podjetje spet postavi na noge. Država nudi tudi nekatere olajšave pri zaposlovanju. Toda podjetje prav zaradi hudih časov pomisli dvakrat, če ne trikrat, preden zaposli koga.
Peric: Možen ukrep je lahko tudi znižanje delovnega urnika. Delovna pogodba za določen čas je lahko bila rešitev v prejšnji fazi; zdaj smo v času, ko se te pogodbe končujejo in delodajalci jih ne obnovijo več. Tistim, ki imajo pogodbo za nedoločen čas, zmanjšajo urnik ali pa jih pošljejo domov…
Drufovka: Kriza traja že vsaj štiri leta. Kdor je že izkoristil dopolnilno blagajno, v tem trenutku nima veliko izbir.
Kakšne so vajine projekcije glede razvoja krize?
Drufovka: Jaz sem že po naravi optimist…
Peric: … jaz pa bolj pesimist.
Drufovka: Zato se tudi dopolnjujeva!
Peric: Če ni proizvodnje, se mehanizem ne more “obračati”. Ljudje nimajo denarja, zato trgovina trpi. Gre za začaran krog. Goriška nima primernih struktur. Sploh ni spodbud, da bi kdo prišel vlagat v naš prostor. Dokler je bila tu prosta cona, so tudi bila uvozno-izvozna podjetja. Pred 20-25 leti je bilo veliko olajšav, ki so podjetjem omogočile znaten razvoj. Danes je dosti lažje odpreti podjetje v Sloveniji, tam stane manj. Italijansko podjetje bo šlo prej v Slovenijo, Avstrijo, Bosno ali kamorkoli drugam. Sektor lesne industrije je že šel v Bosno.
Drufovka: Velik problem v Italiji je delovna sila, ki je za delodajalce draga, predraga.
Peric: Sistem je tudi birokratsko zelo tog. Če ima kdo pogodbo za nedoločen čas, ga skoraj ne moreš odpustiti.
Je sploh možno pričakovati, da bo te krize kdaj konec?
Drufovka: Leta 2008 so pravili, da bomo iz nje izšli leta 2011 ali 2012. Še tehniki nimajo jasne slike, kaj nas čaka. Jaz upam, da se bo čim prej končala, a nič ne kaže, da bo leto 2013 boljše od letošnjega.
Peric: Začenjam misliti, da ni politične volje, da bi prišli do tega. V Emilii Romagni je bil maja letos potres: storjenega ni bilo skoraj nič! Spominjam se potresa l. 1976 v Furlaniji: najprej so obnovili tovarne, da so ljudje lahko delali!
Obstajajo sektorji oz. podjetja, ki se jim v tem trenutku dobro godi oz. ki manj občutijo krizo?
Drufovka: Dobro lahko gre tistemu, ki ima za sabo močno podjetje in lahko prodaja; ali tistemu, ki ima koncesije za določene izdelke. Tehnološki in telekomunikacijski sektor se še kar obdržujeta na nogah. Na splošno pa mislim, da ni nikogar, ki bi ne občutil krize. Prevozništvo, ki naravnost izumira, in gradbeništvo še najbolj trpita, sta na kolenih. Trgovine, ki so pred leti morda imele deset uslužbencev, zdaj imajo dva; tako trgovci krčijo delovno silo in delajo več sami.
Kaj bi vidva svetovala mladim, ki razmišljajo o svoji prihodnosti? Kam naj se usmerijo? Ven iz Gorice…?
Peric: Jaz bi rekel, naj gredo ven iz Italije… Danes je tu težko začeti karkoli.
Drufovka: Pomembno je, da si zavihajo rokave! Če verujejo v to, kar mislijo ustvariti, bodo že uspeli. Pomembna je dobra univerza, ki nudi vsaj neko podlago. Ali vsaj diploma; brez te pa res ne gre.
Kakšne smeri največ obetajo?
Peric: Svetoval bi bolj tehnološko smer. Da začnejo razmišljati o novih idejah, da spodbujajo inovacijo. Šolstvo in tehnologija sta v Italiji na psu…
Kako gledata na prihodnost slovenskih zamejskih ustanov, ki so vezane na javne prispevke?
Drufovka: Mislim, da se je tu že krčilo in prestrukturiralo, kar je bilo mogoče. Naše ustanove bi morale končno doseči strukturno rešitev, stalno in določeno vsoto, ki jim pač pritiče. Ne morejo životariti iz leta v leto v stalni negotovosti, če in kdaj in koliko bodo prejele. Krovni organizaciji bi se morali boriti za to rešitev.
Peric: Žalostno je, da obstaja zakon za slovensko manjšino, ki ga nihče ne spoštuje. Pri Nemcih na Južnem Tirolskem ni problemov… Italijanska država bi morala spoštovati zakon! Boriti se moramo za to, da nam kaj dajo, ko pa imamo po zakonu določeno pravico to prejeti! Kako naj “prisilimo” državo, da spoštuje zakon, ki ga je sama odobrila?!
Drufovka: To že. In vendar bi bilo najbolje, ko bi naše organizacije v čim večji meri mogle sloneti na lastnih močeh. Vem, da ni enostavno, za nekatere realnosti je celo nemogoče. Toda idealno bi bilo, da bi ne bili vezani na javne prispevke.
Peric: Vsekakor midva sva tehnika, politiko prepuščava politikom! Izdelala sva dvojezični plačilni list, ki ga dajeva na razpolago slovenskim, italijanskim in “mešanim” podjetjem.
Drufovka: Ker se zavedava težav zaradi krize, ga nudiva brezplačno. Kar je v najinih močeh, skušava podjetjem pomagati. Če je namreč podjetje uspešno, živi in z njim živimo tudi mi. Vse je povezano.
Kako ocenjujeta – kot tehnika torej! – delovanje Montijeve vlade na področju zaposlovanja?
Peric: Reforma dela je bila porazna. Podjetja niso prejela nobene spodbude, da bi zaposlovala. Pri tem so bila celo zavirana. Novi zakoni s področja so res obupni. Napisali so jih ljudje, ki so nam jih predstavljali kot tehnike, a to očitno niso!
Drufovka: Reforma je stopila v veljavo sredi julija, še danes pa nimamo jasne slike glede nekaterih vidikov in postopkov. Reforma bi morala poenostavljati, ne pa še bolj komplicirati!
Kako pa lahko vpliva na svet dela v Italiji padec vlade?
Peric: Bojimo se, da bo spet prišlo do preobratov. Vprašanje je, kdo bo prišel na vlado za Montijem. Problem je ta: vse se preobrača, da se nič ne spremeni. Sistem ostaja enak. Kdorkoli se znajde na vladi, vnese kakšno spremembo in še poslabša stanje.
Drufovka: Problem je birokracija, ki se kopiči in kopiči. V roke bi morali vzeti škarje in drastično rezati! Pred leti se je nekdo zaposlil z enim samim papirjem, danes jih potrebuje vsaj deset. Pa še to: država je posle zavodov, kot so INPS, INAIL, urad za zaposlovanje idr., “obrnila” na nas. Mi dejansko delamo zastonj za državo. Državni aparat ima tako manj stroškov, podjetja pa morajo – prek nas, telematsko – vsak mesec opravljati svoje obveznosti.
Dela vama torej ne manjka…
Peric: Ne, delo se nama povečuje, problem pa je, da podjetje v težavah s težavo plačuje tudi najin servis. Če imaš stranko 15-20 let, je ne moreš kar tako odsloviti ob prvih težavah… Vse je povezano. Vsekakor: jaz sem Kraševec, Martin je Bric, sva trdna in bova vztrajala!
Drufovka: Saj bomo preboleli tudi to. Upam, da bo šlo na bolje vsaj v letu 2014.
Danijel Devetak
