Dobitnica letošnjega tantadruja za življenjsko delo je Marija Vidau

Leta 2011 so tri primorska gledališča, Gledališče Koper, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče Trst, prvič podelila tantadruje, nagrade, poimenovane po znanem literarnem junaku Tantadruju, ki ga je tako slikovito in učinkovito opisal primorski pisatelj Ciril Kosmač. Primorska gledališča so se tedaj zmenila, da bodo vsako leto podeljevala tri strokovne nagrade tantadruj, da bi trajno zaznamovala delo tistih, ki ustvarjajo v gledališčih na primorskih tleh, in da bi dela, ki tu nastajajo, primerno ovrednotila, saj so le-ta včasih na osrednjih slovenskih festivalih nekako “prezrta”. V letošnji, žal kar precej okrnjeni gledališki sezoni so si predstave, seveda do zaprtja gledaliških hramov v februarju oz. marcu, omenjenih gledališč kot člani strokovne žirije ogledali Ivana Zajc, Andraž Gombač in Janez Starina. Ti so odločali, komu naj podelijo letošnje tantadruje za gledališki dosežek, za igralsko stvaritev in za predstavo v celoti. Predstave, ki zaradi epidemije koronavirusa niso zaživele v letošnji sezoni, bodo spadale v ocenjevanje za nagrado v naslednji sezoni.
Žirijo za nagrado tantadruj za življenjsko delo pa so sestavljali Ingrid Kašca Bucik, Nataša Sosič in Bine Matoh. Ti so soglasno odločili, da nagrado prejme tržaška kostumografinja Marija Vidau, dolgoletna, izredno dragocena sooblikovalka umetniške podobe slovenskega gledališča v Trstu. Njeni elegantni, fini, vselej v skrbno odbranih barvnih odtenkih izdelani kostumi so bogatili ničkoliko predstav tega gledališča in drugih gledaliških hiš ter očarali gledalce z dodelanostjo in ljubeznijo do umetnosti, s katero so bili zamišljeni in krojeni.
V utemeljitvi nagrade piše: “Kostumografinja Marija Vidau nam s prirojenim umetniškim darom posreduje čar svojih gledaliških kreacij estetsko prefinjeno in oblikovno celovito. Od prvih kostumografij v domačem gledališču predstavljajo njeni kostumi tudi v nadaljnjih desetletjih sintezo umetniškega stremljenja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
V svoji karieri je Marija Vidau razvila edinstven in prepoznaven slog. Njena želja po iskanju svojega, osebnega sloga izhaja že iz otroštva, saj je bila v njej ukoreninjena nadarjenost za risanje in krojenje; vse to je nadgrajevala in udejanjila najprej na Akademiji za modo in kostumografijo v Rimu, kasneje še na izpopolnjevanjih, predvsem v Ameriki. Številna potovanja v svet so bila zanjo izziv, da se je študijsko poglabljala v kulturo oblačenja različnih narodov ter je posamezne likovne in estetske elemente vnesla v naš gledališki prostor.
Znanje in izkušnje je Marija Vidau nenehno umeščala v jezik svojega okolja. Ljubezen do Krasa in morja, do zemlje, kamna, lesa, železa pa še do neštetih nians barv, ki obstajajo in se prepletajo v naravi, vse to je želela izvirno posredovati v svojih kostumih. Barvne odtenke je poudarjala učinkovito, premišljeno je izbirala najrazličnejše tkanine in materiale ter jih vnesla v posamezne kostume. Njeno vodilo je bilo eksperimentiranje, izvirnost je iskala tudi v unikatnih dodatkih, ki jih je večkrat izdelala sama, vendar je dosledno upoštevala gledališko tradicijo.
Kot kostumografinja je pri pripravi študijskih osnutkov delala usklajeno z miselnimi zasnovami režiserjev, scenografov in drugih soustvarjalcev. Svoj umetniški zanos je najraje usmerjala v slogovne predstave. Fleksibilnost in empatija sta pripomogli, da so se njeni kostumi kar najbolj prilegali igralcem.
Umetniško snovanje kostumov za več kot tristo petdeset predstav v domala vseh slovenskih gledališčih je prineslo Mariji Vidau tudi veliko zadoščenja. Če se je na začetku svoje kariere odrekla privlačnim ponudbam v Rimu in tujini, so številna priznanja in prestižne nagrade potrdile njeno izjemno ustvarjalnost. Tako je lani prejela nagrado Polde Bibič za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije.
Umetniško in ustvarjalno delo, ki ga je opravila Marija Vidau na prizorišču slovenskega gledališča, je primorskemu prostoru dalo pridih univerzalnosti in enkratnosti”.
Letošnja, deseta razglasitev primorske gledališke nagrade tantadruj je, žal, potekala le na spletu. Tradicionalna javna podelitev v živo bo šele tedaj, ko bodo varnostni predpisi to dovoljevali. Slovesnost bi tokrat morala biti v Kulturnem domu v Trstu, prav zdaj v maju. Ker pa to ni bilo mogoče, so se organizatorji odločili, da bodo v tem izrednem letu imeli kar dvojni praznik, prvič na spletu, drugič pa na resničnem odru. Kratke virtualne slovesnosti, ki jo je vodila Lara Komar (scenarij je pripravil Danijel Malalan, zrežiral pa Jaka Ivanc), so se udeležili direktorji oz. umetniški vodje vseh treh gledališč, Danijel Malalan (SSG, Trst), Katja Pegan (Gledališče Koper), Maja Jerman Bratec in Marko Bratuš (SNG Nova Gorica), predsednica SSG Breda Pahor, predstavnika obeh žirij, Nataša Sosič in Andraž Gombač, ter posebna gostja, državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Republike Slovenije dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je čestitala nagrajencem in izrazila željo, da bi bile tudi te izredne razmere navdih za nove gledališke stvaritve.
Letošnjo nagrado tantadruj za predstavo v celoti je prejela predstava Šest oseb išče avtorja v režiji Paola Magellija in produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.
Komisija je v utemeljitvi nagrade zapisala tudi: “Šest oseb išče avtorja, najde pa gledalca – tudi tako lahko povzamemo uspeh velike uprizoritve na velikem odru novogoriškega gledališča. Dramsko klasiko italijanskega nobelovca Luigija Pirandella v prevodu hišnega lektorja Srečka Fišerja sta režiser Paolo Magelli in njegova stalna dramaturška sodelavka Željka Udovičić Pleština postavila z ekipo, po zaslugi katere gledalci pozabimo, da imamo pred sabo uprizoritev stoletje starega besedila. Predstava Šest oseb išče avtorja je močna v vseh segmentih, je tako sodobna kakor tudi zvesta dramski predlogi. Ustvarjalci so se ognili pretiranemu aktualiziranju Pirandellove igre o soočenju dveh disfunkcionalnih družin: gledališke, ki ravnokar začenja vajo, in skrivnostne z družinskimi člani, ki so se rodili kot dramske osebe in zagotavljajo ‘dramo, polno bolečine’. Magellijeva ekipa je Pirandellu premišljeno in z občutkom pripisala nekaj replik, ki skupaj z videom in elektronsko glasbo podkrepijo avtorski delež in prispevajo k še krepkejšim, tu pa tam tudi zelo udarnim trkom resničnosti in fikcije v ‘metagledališki drami absurda’. /… / Tu nikomur več ni jasno, kje in ali sploh je meja med resničnostjo in fikcijo, vsi pa dobro vemo: četudi resnične izkušnje morda resnično ni mogoče uprizoriti, imamo pred sabo pravo gledališče”!
Nagrada tantadruj za igralsko stvaritev je razveselila Jurija Drevenška za vlogo radijskega novinarja v koprodukcijski drami SSG Trst in ŠKUC gledališča v sodelovanju s Cankarjevim domom, Na valovih Saše Pavček v režiji Alena Jelena. V obrazložitvi je med drugim zapisano: “Prikupno zmeden se svetovni operni divi sprva kaže tudi mladi novinar, ki jo intervjuva v tesnem kletnem studiu nacionalnega radia. Jurij Drevenšek /…/ premišljeno in občuteno stopnjuje intenzivnost svoje vloge: spočetka je navidez neroden, utrujen, naiven, v zadregi se smehlja, beseda se mu zatika, docela je podrejen gostji, ki ji laska s hvaljenjem njenega mojstrstva, njene edinstvene umetnosti. Drevenšek v duetu s prav tako gostujočo soigralko Barbaro Cerar vešče vodi igro mačke – pravzaprav mačka – in miši. Postopoma, načrtno in nezadržno razgalja zlaganost in pokvarjenost vzvišene, vase zagledane, zaslužkarske, nemoralne pevke, v off-u in čedalje uspešneje tudi v etru odstira njeno zamolčano preteklost. Vešče jo zapelje v oster besedni spopad, med katerim se intimna bolečina nerazdružno preplete z aktualnimi družbenimi temami /…/ V novinarjevem skrivnem arzenalu so drobne, vendar zbadljive, z ironijo in sarkazmom nabite pripombe, nabrušena vprašanja, s katerimi seka vse globlje v pevki neprijetna, tudi mučna poglavja, seže celo po prevari, laži – s katero pa krči pot k resnici in njeni sestri katarzi”.
Nagrado za gledališki dosežek je prejela ekipa igralcev pod vodstvom Jake Ivanca, dramaturginje Ire Ratej in tehničnega vodje Iva Štokoviča za niz spletnih bralnih uprizoritev Cankarjevih dram v projektu Gledališče za maturo.
“Da si viden, ko je najtežje – to je dosežek. V izrednih razmerah je Gledališče Koper zatočišče našlo na internetu in presenetilo z zasilno rešitvijo. /…/ Posebej izstopa takoj zatem uresničena edinstvena zamisel: niz bralnih uprizoritev dramskih klasik Ivana Cankarja, ki so jih prav tako uprizorili v spletni aplikaciji in v živo pretakali v virtualno dvorano. Drame Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci je učinkovito strnila dramaturginja Ira Ratej, za tehnično podporo je med uprizoritvami skrbel Ivo Štokovič, režiser Jaka Ivanc pa je sodeloval tudi kot bralec didaskalij. Vrednota, ki povezuje Cankarjeve drame, je resnica. /…/ Čeprav se projekt imenuje Gledališče za maturo, je presegel ta okvir. V zahtevnih razmerah je opozoril na Cankarjevo misel, še kako živo tudi v naši sodobnosti. Pred gledalci se je pojavil kolaž zaslonov, ki so se odpirali glede na to, kateri lik je nastopil v posameznem prizoru. /…/ Igra se je osredotočila na obraz, mimiko in glas. Kljub fizični oddaljenosti smo čutili dinamične stike med liki. Projekt odraža strast do teatra, ki v teh časih vliva upanje. /…/
Andraž Gombač je ob koncu spletne slovesnosti v imenu komisije izrazil podporo vsem ustvarjalcem z željo, da bi se nova sezona pričela “pravočasno, pogumno in polnokrvno”.
Iva Koršič

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme