Uvodnik

Do kdaj še?

Piše: Jurij Paljk

Že sam naslov priložnostnega zapisa pove veliko o stanju duha med nami, ki smo bili te dni nemočne priče Dneva spomina, kot v Italiji imenujejo dan, ko se najvišji vladni predstavniki podajo na bazovski šoht in tam vedno znova ponavljajo, kako so bili “v fojbe vrženi in zverinsko pobiti ljudje samo zaradi tega, ker so bili Italijani”.
Neprijetno nas je tokrat presenetil tudi italijanski predsednik Sergio Mattarella, ki ga cenimo predvsem zaradi njegove umirjene besede, a tokrat ni bilo tako. Tudi on je podal enostransko in do nas Slovencev krivično gledanje na zgodovino.
Samo nekaj dni prej so v Gorici mladi črni skrajneži nalepili na stranski zid slovenskih šol svoje žaljive plakate, čemur je sledila spontana dveurna stavka goriških slovenskih dijakov, ki je pokazala predvsem to, da smo ljudje tega naveličani, kot je tudi pokazala, da se v Italiji spet pojavljajo tisti desničarji, ki v javnosti ne bi smeli imeti več prostora. Miren protest slovenskih goriških dijakov je tudi pokazal, kakšno je stanje v naši in širši javnosti; predvsem na spletu, na družbenih omrežjih, so imeli tako podporo, kot je danes nima nihče. In naj mi zdaj ne govorijo, da objave na spletu niso verodostojne, češ da gre za objave večnih nergačev, prej nasprotno! Podpora protestu goriških slovenskih dijakov je pokazala, da je večina naših ljudi nezadovoljnih z vso našo uradno politiko, pa naj gre za stranke ali za krovni organizaciji, največji očitek je ta, da so vsi naši vidni predstavniki preveč mlačni, da se ne odzivajo dovolj na take napade in predvsem pa ne z jasno besedo. Že dolgo opažam, da so objave na družbenih omrežjih predvsem zapisi ljudi, ki se vse bolj oddaljujejo od naše “družbene organiziranosti”, da so vse bolj tihi, javni in odločni protest proti vsem nam, ki delujemo v ustanovah naše manjšine, da, tudi proti nam, časnikarjem.
Naša edina senatorka v Rimu prof. Tatjana Rojc je bila na spletu deležna sramotilnih in žaljivih zapisov, a v sami manjšini deležna (pre) malo solidarnosti, prav pa je storila, da je šla na bazovski šoht ob Dnevu spomina in tam umirjeno medijem povedala, da bi se morali zavzemati za skupno dobro, da mrtvih ne moremo deliti, predvsem pa se je zavzela za skupni spomin.
Zadnji dogodki so tudi v trenutku zabrisali dejstvo, da so v Rimu spet pokazali, kakšen odnos ima sedanja vlada do slovenske manjšine, saj so vsi predlogi, da bi naša manjšina končno dobila zajamčeno zastopstvo v Rimu, propadli. Razlogov je gotovo več, a dejstvo je, da tudi tokrat nismo uspeli, za kar nosi odgovornost tudi tisti del naše narodne skupnosti, ki v zajamčeno zastopstvo nikdar ni verjel in še danes ne verjame.
Do kdaj še torej, do kdaj bomo še zmogli vedno znova v naših vrstah najti moč, da se bomo še združevali in vedno znova rekli ne, ko nas, vedno znova, vedno isti, a tudi vedno novi, grobo napadajo?
Da je bila te dni zmeda še večja, je poskrbel prosluli film Red land, ki so ga vrteli po italijanski javni televiziji, v njem je pa nastopil kot posiljevalec in “slovanski” morilec istrskega dekleta igralec in režiser letošnje osrednje Prešernove proslave v Čedadu.
Kako malo damo na simboliko!
Kako malo damo na simbole, ki so nas ohranili skozi stoletja, v času črnega fašizma in v težkih povojnih letih!
Prešernovo proslavo v Čedadu so vrhunsko izvedli pevci in glasbeniki Glasbene matice in Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice, blaga, lepa in odločna beneška govorica izvrstne Margherite Trusgnach je bila pravi obliž na rane, ki so nam jih prizadele laži, žalitve in potvarjanja zgodovine te dni!

13.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!