Dijaške skrbi sodobnih časov

Piše: Giulia Černic

Pogovor / Dijakinji Evelin Černic in Martina Pelle

Izredne razmere, o katerih smo konec februarja lani mislili, da bodo trajale le nekaj dni ali tednov, so po skoraj letu dni postale že vsakdanja norma. Rutina se je močno spremenila tudi za dijake vseh višjih šol, ki v bistvu že drugo štirimesečje zapored sledijo pouku od doma. O težavah, s katerimi se soočajo dijaki, in o strahovih pred nadaljnjim šolanjem sem se pogovorila z dijakinjama 4. razreda humanističnega liceja S. Gregorčič Evelin Černic in Martino Pelle.

Septembra se je šolsko leto za dijake in učence začelo predčasno, saj sta bila prva dva tedna namenjena utrjevanju in dopolnjevanju znanja iz preteklega leta. Mislite, da je bil tak začetek koristen za vas dijake?

Evelin: Mislim, da bi lahko snov nadoknadili tudi med letošnjim šolskim letom. Dva tedna sta razmeroma kratek čas v primerjavi s celotnim šolskim letom in nekaj ur več za vsak predmet ni bistveno vplivalo na naše zanje.

Martina: Glede na to, da letos ni šolskih izletov, enodnevnih ekskurzij ali predavanj, imamo veliko več dni na razpolago za tradicionalni pouk, zato se strinjam z Evelin, da bi lahko snov nadoknadili med šolskim letom.

Oktobra so v vajinem razredu odkrili primera okužbe. Kako je takrat potekal postopek testiranja in izolacije? Vam je šola dala dovolj informacij o vsem?

Evelin: Osebno sem bila takrat zelo prestrašena, ker sta bili sošolki prvi okuženi osebi, s katerima sem bila v tesnem stiku. Do takrat je bil virus še vedno nekaj oddaljenega, zato s sošolci nismo poznali postopka izolacije in testiranja. Navodila šole niso bila jasna in nastala je velika zmeda. Ker je moja mama zaposlena na šoli, vem, da je bil ravnatelj v stalnem stiku s pristojnimi organizacijami, a od njih ni dobil jasnih napotkov.

Martina: Šola nas je takoj obvestila o primeru pozitivnega brisa in v pričakovanju navodil zdravstvenega oddelka za preprečevanje okužb odredila pouk na daljavo; sošolci smo se vsi prostovoljno izolirali. Po nekaj dneh nas je podjetje ASUGI poklicalo na prvi bris, kateremu je sledil še drugi. Med tem časom je pouk redno potekal na daljavo.

Kmalu za tem se je šolanje spet preselilo v virtualni svet. Kateri so bili vajini občutki, ko sta prejeli novico, da se šole spet zapirajo?

Evelin: Novica me ni posebno presenetila, ravno nasprotno, ker sem si predstavljala, da bodo kmalu spet zaprli drugostopenjske srednje šole, saj so takrat okužbe spet začele naraščati in začel se je pričakovani drugi val. Na začetku sem se spet malo razveselila dejstva, da mi ne bo treba vsako jutro v Gorico.

Martina: Tudi mene novica ni presenetila, saj v poletnih mesecih smo bili vsi precej prosti in ponoven porast okužb je bil predvidljiv. Pred ponovnim zaprtjem šol smo se pouka v živo udeleževali vsak drugi dan, kar ni bilo idealno. Vsa preverjanja, spraševanja in kontrolne naloge so se skoncentrirale na tiste tri dni, ko smo bili v šoli, tako da je postalo učenje za vse dijake precej naporno.

Katere so glavne prednosti, katere pa glavne slabe strani pouka na daljavo?

Evelin: Prednosti so zelo pragmatične kot npr. to, da se lahko zbujamo kasneje, včasih celo zajtrkujemo med prvo uro, cel dan nosimo udobna oblačila in ne potrebujemo dodatnega pripravljanja pred odhodom od doma. Slabih strani je precej, obstaja pa tudi velika nevarnost, in sicer ta, da se internetna povezava prekine med kakim preverjanjem ali pomembno lekcijo. Dejstvo, da smo med poukom v okolju, ki nam je domače, je lahko prednost, ker smo bolj sproščeni, predvsem med preverjanji. Istočasno pa je to slabo, ker so v domačem okolju prisotni različni dražljaji in večkrat nas tudi slika na steni zmoti in zaradi te izgubimo koncentracijo.

Martina: Glede prednosti se strinjam z Evelin, glede slabih plati pa bi izpostavila težave, s katerimi se srečujem predvsem pri znanstvenih predmetih, pri katerih so potrebne vaje in poglobljene razlage postopkov. Dognala sem, da mi najbolj ustreza tak način predavanja, kjer se uporablja ročno pisanje na računalniku. Dodala bi tudi, da smo lahko dijaki, ki nismo doma razpolagali s primerno računalniško opremo, predstavili šoli prošnjo za računalnik v brezplačno izposojo.

Prejšnji teden ste dijaki prejeli potrdilo, da se tudi januarja ne boste vrnili v šolo. Novice se veselita ali komaj čakata, da bosta spet fizično stopili v učilnico?

Martina: Po eni strani me je novica razžalostila, ker bi vrnitev v šolo pomenila, da se situacija izboljšuje in da okužbe upadajo. Mogoče bi bil ta lahko prvi korak do ponovnega normalnega življenja. Kljub temu pa me veseli, da bomo štirimesečje končali od doma, z upanjem, da bomo lahko novo štirimesečje začeli z novimi pogoji.

Evelin: V primeru, da bi se prejšnji teden vrnili v šolo, bi vse dijake čakal precej naporen mesec, ker vsi profesorji komaj čakajo, da v živo preverijo naše znanje. Veseli me, da vrnitev ne sovpada z zadnjim mesecem v štirimesečju, ki je kot tak že precej težaven.

Ponovni zagon pouka v prisotnosti vama povzroča strah?

Martina: Po enem letu

šolanja na daljavo smo se privadili takemu načinu dela. Tako kot smo lani februarja imeli velike težave, ko smo z dneva v dan spremenili potek pouka, se bo tudi ob vrnitvi v šolo težko ponovno privaditi na tradicionalni pouk v živo. Metoda dela na daljavo v primerjavi s poukom v prisotnosti je popolnoma različna in zahteva različen delovni pristop.

Evelin: Šolanje na daljavo je le nadomestilo za tradicionalni pouk v živo, ni pa enakovredno. Predstavljam si, da bo večino letošnjega šolskega leta pouk potekal online, kar pomeni, da bo naša generacija vse skupaj preživela eno leto in pol brez navadnega pouka. Verjamem, da se bo to poznalo pri splošni ravni znanja. Straši me matura, ki bo naslednje leto zelo verjetno potekala normalno, brez olajšav, kar pomeni, da bo od nas zahtevala še dodatno delo, tisto, ki smo ga v tem letu opravljali na popolnoma drugačen način.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme