Diamantnomašnik, bod' pozdravljen!

Piše: DD

Msgr. Oskar Simčič se je zahvalil za 70 let duhovništva

Na najlepši način – z zahvalno mašo Gospodu Življenja – je msgr. Oskar Simčič v petek, 2. julija, proslavil visok jubilej, 70 let mašniškega posvečenja.

Okrog duhovnika, ki se je rodil na dan sv. Florijana, 4. maja 1926, v Medani in je torej pred dvema mesecema praznoval 95. rojstni dan, se v kapeli duhovniškega doma v Semeniški ulici – tudi zaradi zdravstvenih razmer – ni zbrala velika množica; so pa bili prisotni verniki, med njimi kar nekaj briških rojakov, ki cenijo njegovo dolgoletno delo, saj je veliko naredil že kot dušni pastir, nato pa je v goriški nadškofiji opravljal visoke in pomembne naloge kot kancler in dolgoleten škofov vikar za slovenske vernike.

Ko je vstopil v kapelo – ob njem so somaševali generalni vikar Armando Zorzin, g. Dario Franco in g. Nicola Ban – mu je krepki pevski zbor ob orglanju in pod vodstvom neutrudnega Zdravka Klanjščka zapel Diamantnomašnik, bod’ pozdravljen! Po pesmi je do slavljenca stopil Klanjšček in mu v imenu vseh predstavnikov verskih skupnosti s Plešivega, z Jazbin, iz Števerjana in Gorice čestital za jubilej. “Ni besed v zahvalo za vse, kar ste naredili.” Zato mu je zaželel, da bi še dolgo bil med nami, izraz prisrčnih želja pa je bil tudi lep šop cvetja. Po znamenju križa je msgr. Oskar z močnim glasom dejal: “Tukaj sem, med vami!” Na dolgi življenjski poti je prebredel številna mesta in kraje, je dejal, “zdaj sem tu! Koliko bom še, Gospod ve.”

V homiliji je msgr. Simčič izrazil veselje, da je evangelij prebral msgr. Zorzin, ki se je vedno rad učil slovenščine. “Živimo na robu, na meji. In meja lahko pomeni blagoslov, lahko pa tudi prekletstvo.” Naši predniki so se velikokrat gledali kot pes in mačka, “in vendar smo drug ob drugem bratje in sestre, vsi zaznamovani od Boga”. In še: “Nismo brodolomci!” Vsakega otroka daje Bog: “Čeprav po rokah staršev, je Bog tisti, ki nas prvi zaznamuje”. Bog nas ni ustvaril iz niča, “ampak iz svoje polnosti, iz svoje globine, iz svoje lepote, iz svojega bogastva, ki ga je izročil staršem. Glejte, da ne pokvarite tega znamenja!” Zato “bodimo veseli, da smo to, kar smo.” Zaupajmo se Božji roki, ki se nam bliža, “da nam pomaga rasti v Njem. Da bo znamenje, ki ga nosimo od svojega rojstva, še bolj blestelo kot Božje znamenje.” Vsak izmed nas, “ko sreča koga, sreča Boga, ki ga je ustvaril, sreča Stvarnika. Kolikor bodo naše oči odprte, naše srce čisto, toliko bolj bomo zaznali v vsakem bratu in sestri, ki jih bomo srečali, Božja znamenja, Božjo navzočnost.” Msgr. Simčič je zbranim povedal, da je v svojem življenju skušal gledati na ljudi s takimi očmi: “Kadarkoli sem videl človeka, ni bil moj sovražnik, zmeraj mi je bil brat in sestra. Nosil je Božje znamenje, zato sem ga vzljubil, z njim govoril, mu tudi pomagal. Bog daj, da bi še kakšen dan, ki mi ostane, tako delal. Vam pa želim, da bi Božja znamenja, ki jih nosite v sebi, ljudje, ki vas srečajo, znali videti in reči: ‘To je nekaj lepega, nekaj Božjega’. Bog daj, da bi bilo tako!” Po obhajilu je zadonela Zahvalna pesem, po sklepnem blagoslovu pa je msgr. Zorzin prebral pismo nadškofa Redaellija, ki je bil kot predsednik italijanske Karitas v Rimu. Skrivnost vašega duhovništva je želja, da bi bil odsev Božje lepote, in sposobnost prepoznati v sočloveku isti odsev, je zapisal nadškof in se slavljencu iskreno zahvalil za njegovo iskanje, sprejemanje, pričevanje. Jubilantu je čestital in se za delo v števerjanski fari zahvalil tudi nekdanji števerjanski župan Hadrijan Corsi. Obred sta sklenila lepo slovensko petje in topel aplavz, v bližnji sobi duhovniškega doma pa so zbrani ob bogato obloženih mizah nazdravili jubilantu in mu tudi s pesmijo Mnogaja ljeta hvaležno zaželeli vse, kar mu bo Gospod še hotel pokloniti.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme