“To delo, ta prostor, ta tržnica so bili moje veselje”

Zgodba Edija Marušiča, trgovca na debelo

Gorica je naravno središče območja z izredno plodno zemljo. Številni pridelovalci še vedno obdelujejo rodovitno prst, ki daje najboljše sadove, nekoč pa je bilo kmetov veliko več. V sosednjih vaseh se je do polovice prejšnjega stoletja večina prebivalcev ukvarjala s kmetijstvom, pridelovali so visokokakovostno sadje in zelenjavo. Pokrita tržnica na Korzu Verdi je še danes kraj za spoznavanje različnih vrst svežih kmetijskih pridelkov in proizvodov, v preteklosti pa so se kmetje zbirali predvsem na veliki mestni tržnici na debelo, med ulicama Boccaccio in S. Chiara. Ta prostor, kjer je danes parkirišče, obdano z zapuščenimi, propadajočimi stavbami, je bil nekoč živ. Tam so nekdaj imeli svoje trgovine trgovci na debelo. Bilo je hrupno, barvano, dišalo je po sladkem sadju in sveži, hrustljavi zelenjavi. Kmetje so že zgodaj zjutraj čakali pred svojimi vozili, ki so bila natrpana z najlepšo zelenjavo. Čakali so, da so prišli na vrsto in svoj pridelek prodali grosistom. Lahko si živo predstavljamo, kako so se pogajali, kako so trgovci jamrali, kako so kmetje hvalili lastni pridelek – gotovo je bilo nadvse zanimivo. Gre za čas, ki ga več ni, za neponovljive trenutke, ki pa so marsikomu ostali v spominu.

Zadnji od grosistov, ki je na zapuščeni tržnici vztrajal do upokojitve, je gospod Edi Marušič iz Štandreža. Z njim smo se pogovorili prejšnji teden, ki je bil njegov zadnji delovni teden na tržnici na debelo. 

Edi Marušič je rojen v kmečki družini, že od mladih let je prideloval zelenjavo na domači zemlji, vedno pa si je želel “postati trgovec, imeti svojo dejavnost”. Na tržnici na debelo v Gorici je kot uslužbenec delal od leta 1980 do leta 1986 pri gospodu Grendeneju iz Štandreža, in to prav v istem magazinu, kjer je potem odprl svojo trgovino. Po očetovi smrti je skušal sam voditi domačo kmetijo, “za eno osebo pa je bilo preveč dela”, zato se je tri leta kasneje odločil in prevzel dejavnost, magazin družine Rizzi. “Triintrideset let sem na placu!” V tem času se je podoba tržnice znatno spremenila; gospod Edi je povedal, da je bilo v osemdesetih letih na tržnici na debelo enajst grosistov, veliko let pa je že sam in sedaj tudi on zapira svojo dejavnost.

“Delo se je v vseh teh letih močno spremenilo. V preteklosti smo prodajali sadje in zelenjavo večinoma trgovinam in marketom, takih prodajaln je s časom bilo vedno manj, zato smo začeli prodajati tudi privatnikom – seveda ‘na gajbe’, torej večje količine pridelka,” je razložil gospod Edi, ki je priznal, da je bilo v njegovem podjetju zaposlenih nekoč do pet oseb, danes pa dela “le za preživetje.” Z njim je že od vsega začetka v trgovini žena Rosanna Baggio, sodelavec Samo Gregorič pa že skoraj dvajset let. Marušič pridelke še vedno kupuje tudi od kmetov, s katerimi sodeluje: “Skupaj odločimo, kaj bomo vsadili, koliko, kako bomo zelenjavo očistili – pri tem opravilu pomagam tudi jaz.” Nekoč je pridelke kupoval od kmetov z Goriškega, danes pa predvsem od manjših kmetov, privatnikov iz Slovenije, Vrtojbe in Solkana, čeprav je priznal, da npr. dragoceni goriški radič pridelujejo na poljih v zamejstvu – za čezmejno povrtnino gre!

Velike količine sadja in zelenjave, ki jih prodaja v svojem magazinu, prihajajo iz vse Italije in tudi iz drugih držav. Gospod Edi vsak dan zjutraj namreč vstane pred zoro, ob 3.10, in se odpelje na veliko tržnico za grosiste v Videm ali Trst, kjer izbere in kupi najlepše pridelke. Ob 7.30 je že v Gorici, v svoji trgovini, popoldne pa skrbi za svoje polje in pomaga kmetom, s katerimi sodeluje. Prodajalci, kakršen je gospod Edi, ponujajo najbolj kvalitetne pridelke prav zato, ker jih sami izbirajo – v veleblagovnicah dobimo le to, kar so jim velika podjetja dostavila, naročila opravljajo po telefonu in spletu. “Jaz prodajam bučke, ki so bile isto jutro pobrane. Vse je sveže, naša zemlja je zelo dobra in rodovitna. Svojim strankam ponujam kvaliteto!” Velike verige marketov si lahko privoščijo prodajati blago za nižje cene, trgovine, kakršna je Edijeva, pa v tem ne morejo biti konkurenčne, prav zaradi tega jih je že toliko zaprlo, Edi pa je vztrajal do upokojitve. K zaprtju njegove dejavnosti je pripomoglo tudi dejstvo, da mu občinska uprava ni obnovila pogodbe za najem prostorov magazina. Dejal je, da je že pred petnajstimi leti imel podobne težave, ker so nameravali na območju tržnice zgraditi podzemno parkirišče, projekta pa zaradi gospodarske krize niso uresničili.

Med pogovorom je priznal, da je zadnja leta njegovo delo težje tudi zaradi vremena, ki vpliva na kakovost pridelka. “Lani spomladi je mraz uničil sadje, letos zaradi suše in vročine rastline ne rastejo in zorijo, kot bi morale. Domačega pridelka je manj in posledično so tudi cene nekoliko višje. Sprijazniti se moramo z dejstvom, da je gojenje povrtnin in sadja odvisno od klime, ki se je v zadnjih letih zelo spremenila.”

“Iskreno povem, da sem utrujen. Moj življenjski ritem je zelo zahteven in postajam star, spremenil pa se je tudi odnos s strankami. Ko sem prodajal samo na debelo, je bilo lažje, delo je steklo hitreje, sedaj pa se moram vsaki stranki posebej posvetiti.” Razložil je, da trgovec mora biti spreten opazovalec – sam ljudi dobro pozna in razume njihove potrebe. Zahtevam svojih strank skuša zadovoljiti, prodaja pa samo izbrano, visokokvalitetno blago, do zadnjega dne namerava obdržati “dobro ime” svoje trgovine.

Pri svojem poklicu se je moral soočati z marsikatero težavo, vztrajal pa je in ostal zadnji junak na goriškem trgu na debelo. Po upokojitvi bo do konca leta še naprej sodeloval z nekaterimi manjšimi trgovinami, gotovo pa bo spremenil svoje delovne navade. Stranke bodo gospoda Edija pogrešale. Pred pogovorom, ki sva ga imela v njegovi trgovini, se je marsikatera gospa od njega poslovila s solznimi očmi. “Tako, kot je bilo v starih časih, že dolgo več ni, sedaj pa se je končala neka doba.”

Ganjeno, nekoliko žalostno je govoril tudi gospod Edi. “To delo, ta prostor, ta tržnica so bili moje veselje”. Ni mu vseeno, da na trgu na debelo ne bo več nikogar, da se bodo zanemarjeni prostori starih trgovin dokončno porušili. Zanj se pa začenja novo poglavje, manj utrudljivo, nedvomno bo prežeto z lepimi trenutki in navdušujočimi projekti. Zelenjavo in sadje za domačo rabo si bo Edi Marušič še naprej prideloval sam, kvečjemu jo bo kupil pri svojih prijateljih kmetih.