“Dedek mi je pomagal brcati žogo, še preden sem znal hoditi”

Piše: Samuel Devetak

POGOVOR / Thomas Breganti, 18-letni nogometaš iz Devina, ki igra v klubu Piacenza v C-ligi

Thomas Breganti je 18 let star nogometaš doma iz Devina. 22. januarja letos je postal član nogometnega kluba Piacenze, ki igra v italijanski C-ligi. Trenutno Thomas zaključuje študij na športni gimnaziji v Novi Gorici, junija ga čaka matura. Želimo mu vso srečo in obetavno nogometno kariero.

Kdaj si se prvič srečal z žogo? Kateri so tvoji prvi spomini?

Prvič sem se srečal z žogo takoj po rojstvu, saj mi jo je predstavil dedek Binče. Moji prvi spomini so prav z njim, ko me je držal v naročju in mi pomagal brcati žogo, še preden sem znal hoditi.

Zakaj si se odločil, da se boš ukvarjal prav z nogometom in ne s kakim drugim športom?

Na začetku sem treniral bodisi nogomet kot tenis, nazadnje sem se odločil za nogomet, ker mi je bil bolj v veselje.

Kaj ti je najbolj všeč pri nogometu?

Pri nogometu mi je najbolj všeč zabava s prijatelji in dejstvo, da si postavljam vedno nove cilje, brez katerih bi ne bilo mogoče se izboljševati.

V katerih ekipah si igral do sedaj?

Do zdaj sem igral le v treh klubih: začel sem v Nogometnem klubu Kras Repen, kjer sem igral od četrtega do štirinajstega leta starosti. Klubu Kras Repen sem zelo hvaležen za vse, kar me je naučil in mi posredoval; še posebej sem hvaležen trenerjema Siniši Prodanoviču in Danijelu Malnarju, ki sta bila moja prva dva trenerja, če ne vzamem v poštev dedka, ki me je treniral od mladih nog. Nato, ko sem bil star 14 let, sem šel čez mejo, da bi se preizkusil v prvi slovenski ligi u-15 v ekipi ND Bilje, kjer sem igral do decembra. V štirih letih sem se v tem slovenskem klubu znašel izredno dobro, saj sem spoznal veliko ljudi in spletel veliko prijateljstev, ki so mi pomagala pri osebni rasti. Prejel sem veliko priložnosti – ena najpomembnejših je nedvomno bila izkušnja s slovensko reprezentanco, ko sem bil star le 15 let. Tekmovali smo v turnirju narodov, kjer sem imel priložnost se preizkušati z državnimi reprezentancami ZDA, Anglije, Rusije in Malezije. Takoj po novem letu pa sem prejel klic italijanskega C-ligaša Piacenza.

Od konca januarja letos si uradno nogometaš C-ligaša Piacenze. Kako je prišlo do tega preskoka?

Do preskoka v Piacenzo je prišlo precej nepričakovano. Nekega večera sem po telefonu prejel sporočilo generalnega direktorja Piacenze, kar me je začudilo, saj nisem mogel verjeti svojim očem. Si predstavljam, da me je ta kontaktiral zaradi dobre sezone, ki sem jo odigral na začetku sezone v Biljah.

Si se dobro znašel v ekipi? In s trenerjem?

Z ekipo sem se takoj znašel precej dobro, saj je družba zelo prijetna. Znajti sem se moral z novim trenerjem, ker ga je klub zamenjal že po treh tednih, ko sem se pridružil Piacenzi.

Kakšen si po značaju? Kako to vpliva na igrišču?

Moj značaj na igrišču in izven igrišča je povsem različen. Na igrišču sem bolj ekstrovertiran, izven igrišča pa sem ponavadi bolj introvertiran – seveda je to odvisno od situacije in družbe.

V katerih vlogah najraje igraš?

Najraje igram kot “špica”, vendar se brez težav prilagodim tudi drugim vlogam.

Kako se počutiš, ko se znajdeš z žogo pred nasprotnikovimi vrati? In ko zadeneš gol?

Napadalec pred nasprotnikovim golom mora biti hladnokrven in tako se tudi počutim. Ni pomembno, kako zadeneš gol, treba je le, da ti to uspe čim več. Ko zadenem gol, začutim adrenalin v žilah in mi daje moč, da bi polnil mrežo še in še.

Za katero ekipo si navijal, preden si šel v Piacenzo? In zdaj … ?

Vedno sem navijal za Milan in vedno bom.

Kaj najraje počenjaš v prostem času?

V prostem času najraje grem na sprehod ali igram videoigrice.

Kako si do zdaj usklajeval in kako zdaj usklajuješ študij z nogometom?

Usklajevati treninge in študij ni lahko, ker se večkrat zgodi, da nimam dovolj časa za učenje. Poleg časa je drug problem pomanjkanje energij, saj so treningi izredno intenzivni in na koncu dneva sem izmučen.

Potuješ veliko?

Potujem večinoma z ekipo, ko imamo tekme drugod. Moram priznati, da nimam veliko časa za potovanja, ker poleg treningov moram najti čim več časa za učenje, saj me čez nekaj mesecev čaka zrelostni izpit.

Kako je biti na igrišču za tekmo brez publike?

Ko sem igral pred koronavirusom, je bilo okoli 100/200 navijačev. Si predstavljam, da če bi zdaj igral, bi bila publika številnejša, toda še nisem vajen na glasno navijanje velikega občinstva. Komaj čakam, da bodo navijačem spet dovolili vstop na nogometni stadion.

Kje bi rad igral čez nekaj let? Kateri so tvoji cilji?

Moj cilj je, da bi se čim bolj izboljšal kot nogometaš in da bi imel priložnost igrati v višjih ligah in prestižnih klubih.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme