Darko Bratina ima spomenik

Piše: Davorin Devetak Fotografije: Davorin Devetak

Gorica / Slavnostno odkritje, Kučanov in Migonejev dvogovor o miru v mediateki

Pred slavnostjo v goriški Hiši filma sem na zelenici pred centrom Bratuž ponovno občudoval bronaste kipe, ki so jih v grobih izrazitih potezah izklesali v čast Lojzetu Bratužu, Kazimirju Humarju, Antonu Kacinu in Mirku Fileju. V Ljudskem vrtu domuje kip Simona Gregorčiča. Od petka, 19. aprila, pa so goriški Slovenci in občani nasploh bogatejši za nov kip, ki ga je bizjaški kipar Giovanni Pacor (1943) upodobil iz barvne gline Darku Bratini v čast ter po njegovem obličju in videzu iz zadnjega obdobja, ki se dobi tudi na spletu.

Bogati vizualni ustvarjalec, ki je študiral umetnost v Gorici, tudi z Dinom Basaldello, in v milanski Breri, rojen in bivajoč v Štarancanu, je izbral hibriden, skoraj nadrealističen slog za interpretacijo osebnosti, ki je sicer ni poznal. Kot je sam povedal, je podoživel intimno dobrosrčnost Darka Bratine. Žal pa ni ujel na videz mirnega, a radikalnega “daimona”, pravzaprav fizike Darkovega značilnega izraza.

Odkritje doprsnega kipa prerano umrlega ljubitelja in strokovnjaka filma, sociologa in univerzitetnega profesorja, izobraženca in kulturnika, nenazadnje politika med državno in evropsko dimenzijo, na dvoru med sedežem Kinoateljeja in Kinemaxom, ki nosi njegovo ime, ter priložnostno srečanje v bližnji mediateki Uga Casiraghija sta priklicala pravo množico prijateljev, sorodnikov, sodelavcev, Goričanov in Novogoričanov, Furlanov in Tržačanov, skratka vseh, ki so ga cenili zaradi edinstvenega spoja strasti, globine in daljnovidnosti, čuta za dialog in iskanje presečnosti, skupnega jezika in rešitev v politiki, družbi in kulturi.

Prijatelja Boris Peric in Livio Semolič ter seveda družba Transmedia in Združenje Darko Bratina, Kinoatelje in Slovenska kulturno-gospodarska zveza, skratka sredine, v katerih je Bratina do zadnjega deloval, so dali pobudo za poklon, ki sta ga oplemenitila ugledna udeleženca posveta pred odkritjem. Z odgovornim urednikom tednika Mladina Grego Repovžem sta se razgovarjala Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Slovenije (1991–2002), in prof. Gian Giacomo Migone iz Turina, zgodovinar in predsednik senatne komisije za zunanje zadeve. V tej je namreč slovenski senator do zadnjega ugledno sledil nacionalističnim vojnim žariščem v Jugoslaviji, a tudi perspektivnim, političnim, družbenim in gospodarskim spremembam v Vzhodni Evropi po padcu Berlinskega zidu.

Gosta nista veliko spregovorila o Bratinovi viziji in ocenah niti o morebitnih osebnih stikih z njim, kar bi bilo sicer dragoceno slišati tako rekoč iz prve roke. Iz srečanja z naslovom Kriza demokracije in vojne naj izluščimo poudarke o vprašanju manjšin kot “skupni točki vseh konfliktov, ki so v teku” (Migone) oziroma o mnenju, da “izvor konflikta v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu sta položaj in odnos do manjšin” (Kučan). Migone je pozval: “Za mir v prihodnje zaščitite manjšine.” Kučan pa je ponovil teze, ki jih je že izrekel v slovenskem javnem diskurzu: o potrebi po kategoriji miru nad realpolitičnimi okviri in računicami ter da bi Evropa morala zaigrati bolj suvereno vlogo med usodno nevarnim ameriško-ruskim soočanjem. Migone je priznal, da, če ga vprašajo, na kateri strani je, vedno odgovori, da je na strani žrtev vojn.

Hčerki Majda in Mila, navzoč je bil tudi brat Ivan, sta uradno odkrili spomenik. Migone se je še spomnil prijatelja – spremljal je njegovo krsto iz Strasbourga v Gorico. Izpostavil je Bratinovo vlogo mentorja, ki ga je uvedel v svet manjšin in večnarodnega bogastva rodnega prostora kot kraja sožitja ob meji, ki so ga prav zaradi tega izbrali za Evropsko prestolnico kulture. Livio Semolič je z zadovoljstvom pozdravil goriškega občinskega odbornika za kulturo Fabrizia Oretija in novogoriškega župana Sama Turela ter vse povabil na prijateljsko druženje ob dobrotah, ki jih je pripravil zavod Ad Formandum. 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme