Današnji svet potrebuje pričevalce in upanje!

Krmin / G. Francesco Vitale je ponovil novo mašo

Francesco Vitale, doma s Ceglega pri Plešivem, je bil 28. maja letos v Varšavi posvečen v mašnika. V prejšnjem tednu je bil nekaj dni doma; v nedeljo, 12. junija, na praznik Svete Trojice, pa so mu v stolni cerkvi sv. Adalberta v Krminu pripravili svečano ponovitev nove maše.

Res veliko ljudi se je udeležilo prazničnega slavja, ki se je začelo s posebnim obredom: preden je namreč 28-letni novomašnik stopil k oltarju, sta mu svoj blagoslov podelila oče Massimo in mati Magdalena. Predstavnik verske skupnosti Adalberto Chimera je pri mikrofonu uvodoma dejal, da ga ves Krmin toplo sprejema, saj je pričevanje mladega duhovnika v službi ljudem za vse krajane izjemno dragoceno. Zaupal ga je Mariji, ki jo v furlanskem mestecu častijo v svetišču Rosa Mistica: ona naj mu še naprej daje moč, da se bo daroval zaupanim mu vernikom. G. Francesco se je zahvalil Bogu, da je pripeljal njegovo pot do tega nestrpno pričakovanega trenutka, ko bo lahko prinašal sad in pričeval o Božji ljubezni. Navzoče je prosil, naj še naprej molijo zanj in za vse duhovnike. V homiliji je poudaril, da je življenje – podobno kot Sv. Trojica – “neskončna skrivnost, ne pa problem, ki ga je treba rešiti”. Gospod nas vabi k potrpežljivosti in upanju, v nas uresničuje delo, ki ga je začel. Tudi v boleznih in stiskah “nismo sami!”, Gospod nam je blizu, nosi nas v svojem srcu, zato je zgodba vsakogar izmed nas nekaj svetega. Mašnik je omenil nekaj ključnih dogodkov s svoje življenjske poti, strahove, ki jih je doživljal v študentskih letih in ki jih je Gospod popolnoma odplaknil, odločitev za duhovništvo na neokatehumenski poti, žreb, ki je določil, da je šel v semenišče v Varšavo, poljsko prestolnico, ki ima za zavetnika sv. Adalberta … “Današnji svet potrebuje priče, potrebuje upanje.” Ljudje naj spoznajo, da nas “Kristusovo vstajenje vsak dan večkrat izvleče iz smrtonosnih stanj”.

Ob koncu sv. maše je g. Francesco zbranim v stolnici s hvaležnostjo v srcu spregovoril o svoji družini, o starših, ki so dali življenje osmim otrokom; pozdravil je sorodnike, ki so za ta njegov praznik prišli tudi iz Salerna in Ljubljane. Preden je someševalcema, dvema semeniščnikoma, staršem, bratom in nato še vsem prisotnim (bilo jih je res veliko!) s polaganjem rok podelil novomašni blagoslov in spominsko podobico, je povedal, da bo naslednja štiri leta skrbel za eno izmed župnij v Varšavi, “od časa do časa pa se bom le vrnil domov, ne bojte se!”