Uvodnik

Današnja politika in mi

Piše: Jurij Paljk

“Kakšna politika neki”! je vzklik večine ljudi starejše generacije ob tem naslovu, mladi pa pisanja pod tem naslovom niti brali ne bodo. Predstavnik za medije italijanskega premiera Conteja je te dni v središču pozornosti, ker je takoj po tragediji, ko se je zrušil most v Genovi, umrlo je 43 ljudi, na telefonske klice kolegov, ki so hoteli izvedeti za ukrepe predsednika vlade, odgovarjal, naj ga pustijo pri miru, ker je njemu zaradi tragedije v Genovi že itak odpadel praznik za Veliki šmaren. Danes se Rocco Casalino, ki zasluži več javnega denarja od premiera samega, izgovarja, da je bil utrujen. Znan je po tem, da je pripadnik Gibanja 5 zvezd in je pred leti tekmoval v Velikem bratu. Boste rekli, da je lahko streljati na te, ki prihajajo iz televizijskih oddaj, še lažje na sedanjega premiera, ki mora pred vsakim nastopom vprašati za mnenje enkrat podpredsednika Di Maia, drugič podpredsednika Salvinija, da se mu ne zgodi, da mora to početi pred mikrofonom v javnosti, ko mu eden od dveh gladko reče ne.
“Eno samo čvekanje jih je, en sam čivk jih je, en sam krik in kričanje vsevprek”, je pred kratkim potožil kolega, ki je bil vajen političnih spopadov v času, ko sta imeli italijanski največji stranki še politično šolo, vsaka različno, a obe sta imeli politično šolo.
To, da se danes tudi italijanski politiki vsevprek “pogovarjajo” s “čivki”, se pravi po Tweeterju, družbenem omrežju, ki ga uporabljajo predvsem politiki in mi časnikarji, ki zmotno navajamo vsako neumnost, ki jo tja odlagajo današnji politiki, je noro.
In vendar so tu. Današnji politiki namreč. Ti, ki vladajo, ti, ki preprosto povedo, da se bodo zadolžili pač več, kot predpisuje Evropska unija, ker se na “Evropsko unijo” požvižgajo, ti, ki ne obvladajo niti italijanske slovnice in ne preproste matematike naših starih mam, ki so vedno govorile, da se ne sme delati večjega koraka od tistega, ki ga sami zmoremo, ki so nas od nekdaj učile, da se lahko porabi vedno manj, kot se zasluži, če se hoče kaj prihraniti za hude čase.
Pri vojakih so me v resni vojski naučili, da se na smrtno ranjenega, umirajočega ne sme streljati, zato o Demokratski stranki ne napišem ničesar.
Bom pa vseeno zapisal, da sem vesel, ker imamo v senatu v Rimu resno, pridno in delavno, marljivo Tatjano Rojc, ki skrbi, da še kdo ve, da smo, in skuša pomagati, kolikor zmore. Boste rekli, da je to malo. Ne. To je v sedanjih razmerah veliko.

03.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!