Da, takoj bi se vrnila v Ruando!

Že od nekdaj sem sanjala o Afriki. Želja, da bi tudi sama nekoč stopila na to črno celino, se je verjetno rodila, ko sem bila še otrok, saj sem poslušala zgodbe, ki mi jih je pripovedovala teta, ki je tam preživela kar štiri leta. Z leti sem na to željo malo pozabila, a še vedno sem nekje globoko v sebi po tiho upala, da bom lahko nekoč tudi sama v Afriki. V zadnjem letu študija, ki sem ga preživela v Ljubljani, mi je nekega dne prijateljica Dolores rekla: “Mihal, vem, da si želiš iti v Afriko, ali bi šla z nami v Ruando”? V skupini treh mladih so se pripravljali na enomesečni misijon v ruandski sirotišnici v mesecih juliju in avgustu. Vedela sem, da se jim moram pridružiti. V naši skupini smo bili tako jaz, Ema, Dolores in Matjaž. Vsi smo se v Afriko odpravljali prvič, razen Dolores, ki je pred dvema letoma že bila v Ruandi. Pred odhodom smo se temeljito pripravljali, kar nekaj mesecev, saj smo morali sestaviti program, kateheze, zbirali smo šolske potrebščine in drug material ter nabirali prostovoljne prispevke po različnih župnijah. Priprave so od mene zahtevale marsikatero odpoved, vendar sem to počela z veseljem, saj sem čutila, da je to prav zame.
Naj malo več povem o “ustanovi”, v katero smo se odpravljali. Sestre Malega Jezusa so red redovnic, ki ga je ustanovila mama Adria, ženska iz Ruande, ki se je po hudih preizkušnjah znašla brez lastne družine in je leta 1979 začela zbirati zapuščene otroke. Ustanovila je red sester, ki darujejo svoje življenju za sirote. V Ruandi imajo tako dve večji in dve manjši sirotišnici. Večja, kjer smo bili mi, se nahaja na zahodu države, blizu meje s Kongom, v vasici Rusayo. Tukaj živi približno 200 otrok, od novorojenčkov pa do študentov. Otroke po navadi policija ali ljudje najdejo že kot novorojenčke ob cesti, na avtobusih, v straniščih, v gozdu in jih pripeljejo v sirotišnico. Nekateri so sinovi zapornikov, drugi so sirote iz bližnjega Konga, kjer še vedno divja vojna, starejši mladi pa so sirote zaradi genocida.
Prav gotovo ste že marsikaj slišali in brali o genocidu iz leta 1994. Razlogi za genocid pa so se rodili že mnogo pred letom 1994. Hutu so bili prvotni in tudi večinski prebivalci Ruande, kmalu pa so nad njimi prevzeli oblast manjšinski Tutsiji. V začetku 20. stoletja je Ruanda postala belgijska kolonija. Belgijci so Tutsijem dodeljevali več pravic, med seboj so jih ločili po obraznih potezah, odtenku kože, premoženju in po osebnih izkaznicah. Ko so Belgijci odšli, je v državi ostajal razkol. Dne 6. aprila 1994 je bilo v glavnem mestu Kigali sestreljeno letalo, na katerem sta bila takratni ruandski in burundijski predsednik. To je bila kaplja čez rob in povod za pobijanje. Hutujski skrajneži so to dejanje pripisali Tutsijem in v samo nekaj urah je izbruhnila državljanska vojna. Pobijanje je spodbujal tudi nacionalni radio. Hutujske milice in vojska so začele pokol plemena Tutsi. Mnogi menijo, da naj bi za sestrelitvijo letala stali hutujski skrajneži, ki so že prej načrtovali genocid. Vsak dan je bilo pobitih več tisoč Tutsijev ter zmernih Hutujev, ki niso želeli sodelovati pri pokolih. Vsak dan je bilo na spisku sekanje glav, mučenje in streljanje. Vojaki so posiljevali ženske in prisilili njihove otroke, da so to gledali. Nekateri so zbežali čez mejo, vendar so meje kmalu zastražili in nihče ni imel več izhoda. Ruanda je bila polna krvi in trupel. Pri vsem tem pa je najbolj žalostno, da mednarodna skupnost, kljub opozorilom o grozodejstvih, ni ukrenila nič, da bi prekinila morijo.
V državi že kar nekaj let vlada mir, vendar o grozovitih dejstvih pričajo mnoga spominska grobišča ter številne zgodbe in pripovedovanja ljudi, ki so genocid preživeli.
Zgodovino Ruande sem od vseh afriških držav še najbolj poznala, saj sem veliko prebrala, kaj se je dogajalo med genocidom, med drugim tudi pretresljivo knjigo misijonarja Danila Lisjaka, ki je deloval v Ruandi med genocidom. Ta knjiga je bila tudi na neki način “kriva” za moje zanimanje za Afriko.
Čas priprav je hitro potekel in nastopil je dan odhoda, 25. julij. Obdajala me je mešanica veselja in strahu. Vendar vedela sem, da veliko ljudi misli in moli za nas, ter da sem v božjih rokah, saj sem čutila, da me je On poklical na to pot. Prvi stik z našimi gostitelji – sestrami je bil na kigalijskem letališču, ko so nas okoli polnoči pričakali: mama Adria, Laurence, ki je bila naša prevajalka cel mesec, naš šofer Claude in še druge sestre. Naslednje jutro smo lahko občudovali Kigali, ki je zelo gričevnato in kar zeleno mesto. Odpravili smo se peš do centra. Prvi šok, ki sem ga doživela, je bil ta, da so nas vsi na ulicah gledali, saj niso vajeni videti belcev. Nekateri so nas že od daleč zagledali, drugi so ob pogledu na nas kar obstali, otroci so pritekli na hišni prag, da bi nas videli. Počutila sem se čudno in včasih bi se najraje kar pobarvala, da ne bi bila tako vpadljiva. Potrebovala sem kar nekaj dni, da sem se navadila na to neizbežno dejstvo. Zanimiva mi je bila živost mesta, povsod je namreč polno ljudi, na cestah, na tržnici, na glavi nosijo tovor, prodajajo itd. Naslednji dan smo se že zgodaj zjutraj odpravili, saj nas je čakala dolga pot, od Kigalija do vasi Rusayo, na zahodu države. Na poti sem opazovala naravo. Nisem mogla se nagledati te zelene barve: bananovi in čajni nasadi, riževa polja ter neskončno gričev. Tudi tukaj sem bila presenečena nad tem, koliko ljudi pešači ob cestah, ženske s tovori na glavi, otroci na poti v šolo, nekateri so nosili drva, ob cestah so se otroci igrali, spali. Neprijeten občutek ob buljenju v nas me še vedno ni zapustil. Marsikateri otrok je tudi zavpil za nami: “Abazungu”, kar v ruandskem jeziku pomeni belci. Ceste so, v primerjavi z našimi, zelo slabe, polne lukenj in kamenja. Pot je bila zato dolga in naporna, popestrili smo si jo s postankom v romarskem kraju Kibeho, kjer se je leta 1982 trem dekletom prikazala Marija. Izgled pokrajine se je bistveno spremenil, ko smo šli skozi naravni park, visokogorski pragozd, kjer so pred nami celo opice prečkale cesto.
V sirotišnico smo prispeli pozno zvečer. Za našim avtomobilom so se zapodili otroci, takoj so nas “napadli” z vprašanji, z dotiki in s smehom. Prvi stik z otroki je kar malo nenavaden, a med njimi sem se takoj počutila neverjetno domače. Zvečer sem se utrujena odpravila spat, pod mrežo, srečna in hvaležna Bogu, da sem lahko tukaj. V nedeljo smo šli k maši v sosednjo vas. Ko smo vstopili v cerkev, so nas takoj povabili, naj gremo sedet v prvo vrsto. Občutek sem imela, da imajo na splošno tukaj povsod do belcev zelo podrejen odnos. Počasi mi je šlo to že malo na živce, jezna sem postala na svojo belo kožo, saj se nisem počutila nič boljša ali pomembnejša od njih. In zakaj bi torej morala sedeti v prvi vrsti? Zakaj bi se morala peljati z avtom, ko bi lahko šla peš? Zakaj ne bi mogla tudi jaz kot oni nositi drv? S takim in podobnim mišljenjem o “večvrednosti” belcev sem se srečevala cel mesec.
Nedeljska maša je tukaj vsakič posebno praznovanje. Polno je plesa, ritma, petja in veselja, da nas je Jezus odrešil. Tudi če so tu maše dolge, mi ni bilo prav nikoli dolgočasno.
V sirotišnici smo vodili pripravljen program, ki smo ga po potrebi prilagajali. Zjutraj smo imeli mi sami molitev v sestrski kapeli, nato smo zajtrkovali. Potem pa smo šli z otroki na jutranjo molitev v cerkev, molitvi je sledila gledališka igrica. Tu smo zaigrali kratek odlomek iz Svetega pisma, ki smo jim ga bolj približali s kratko katehezo v angleščini. Dopoldne smo po navadi imeli še učno uro angleščine. Tukaj je angleški jezik v šolah učni jezik, vendar ga otroci skoraj nič ne znajo. Izjema so nekateri mladi in študentje, s katerimi se da se normalno pogovarjati v angleščini. Pred leti je bil učni jezik v šolah francoščina, a so ga nato čez noč nadomestili z angleščino.
V razredih je lahko tudi 70 učencev na enega učitelja, tako da si lahko predstavljate, koliko otroci potem znajo. Popoldne smo imeli z otroki kako delavnico, skupaj smo risali, plesali, se igrali, se smejali ali pa hodili preprosto na sprehod ali skupaj prali obleke. Zvečer smo imeli pogovorno skupino z mladimi in študenti. Ti se zelo radi pogovarjajo o veri, o čudežih v njihovem življenju, o svetnikih itd. Zelo jih zanima naša matična država Slovenija in kako živimo v našem svetu, radi se učijo igranja na kitaro in novih pesmi. Zelo osebno so pristopali do vsakega izmed nas. Na njih pa me je najbolj pritegnila globoka in trdna vera v Boga. Včasih smo imeli pred večerjo tudi adoracijo pred Najsvetejšim. To je zanje prav poseben trenutek, ob katerem tudi majhni otroci z vsem srcem pojejo in plešejo. Ravno ples in glasba jim dosti pomenita, saj njihovo petje odmeva skozi cel dan. Otroci so mi takoj prirasli k srcu. Polni so življenja, radovedni in zelo radi so me držali za roko ali se stisnili k meni. Tako zelo si želijo biti ljubljeni in sprejeti, njihove ročice so se stegovale proti meni in velike temne oči so prosile za malo ljubezni. Njihove zgodbe so res neverjetne. Kje vse so te otroke našli! Tako so na primer Mojzesa našli v stranišču, kamor ga je odvrgla mama. Zaradi tega ima posledice, saj se ne more pravilno razvijati. Safari ima še šest bratov in sester, ki so postali sirote zaradi vojne v Kongu. Našli so jih v gozdu in jih pripeljali v sirotišnico.
Včasih sem si zaželela malo samote in šla na sprehod po okolici. Narava je tukaj prekrasna. Bananovci, griči, hiške iz blata, potoček… Seveda nisem imela kaj preveč “svobode”, saj je takoj za mano pritekla gruča otrok, ki se mi je pridružila.
V nedeljo, 4. avgusta, smo imeli to čast, da smo bili povabljeni na duhovniško posvečenje v bližnji župniji Mushaka. Kot je tukaj v navadi, pripravijo ob takih priložnostih velik praznik. Letos še posebno, ker je v Mushaki 50-letnica župnije in je bila častna gostja predsednikova žena. Maša je trajala skoraj pet ur, a kljub napornemu dnevu nam ni bilo žal, da smo se udeležili posvečenja. Najbolj so se mi vtisnili v spomin njihovi tradicionalni plesi. Ob koncu so v govorih dali velik pomen edinosti in spravi, saj je bila ta župnija prva, ki je po genocidu začela delovati za spravo med Hutiji in Tutsiji. Med mašo je bil tudi sprejem katehumenov, to so zločinci in morilci, ki so bili po določenem programu spet sprejeti kot člani Cerkve in župnije. V ta program so bili vključeni tako obsojeni kot tudi sorodniki žrtev, med seboj so si morali odpustiti in ne gojiti maščevanja. Res je bilo ganljivo vse to poslušati – kakšnega odpuščanja so ti ljudje zmožni. Sedaj razumem, zakaj imajo tako gorečo vero, saj samo z Bogom je lahko tako odpuščanje mogoče.
Mladi v sirotišnici se zdijo nesrečni. Verjetno, ker nimajo dovolj hrane, saj sestre dajo prednost manjšim otrokom, večji otroci in mladi navadno zato jedo samo večerjo. Drugače imajo v sirotišnici na jedilniku vsak dan samo fižol, mogoče si v nedeljo lahko privoščijo še riž. Težko mi je bilo, ko sem videla, da trpijo, ker so revni. A vendar zaradi tega ne obupujejo, v pogovorih vedno vključijo Boga, verjamejo, da bo zanje poskrbel.
Sester malega Jezusa je sedaj skupno 40. V sirotišnici v Rusayju jih je 16. Razdelijo se tako, da vsaka sestra skrbi za 6-7 otrok različne starosti. Majhnim otrokom perejo obleke, poskrbijo za hrano itd. Vsako večje dekle pa skrbi za enega malčka, ga čez dan nosi na hrbtu, uči ga govoriti, hoditi, plesati. Hkrati pa morajo sestre skrbeti še za njivo in pridelke, iti na tržnico, skrbeti za živali. Pri opravkih jim pomagajo večji otroci in mladi, tako da so že od malih nog vajeni trdega dela.
Za sestre je tako življenje predvsem na začetku, ko postanejo del reda, zelo naporno. Moč črpajo v molitvi in pri Bogu, saj imajo v kapeli stalno izpostavljeno Najsvetejše. Na nas se obračajo s prošnjo, če bi lahko našli kakšno stalno denarno podporo, saj nimajo nobenega vira dohodkov. Tudi država jim nič ne pomaga. Odvisne so od darov dobrih ljudi.
Ko se je bližal čas odhoda, mi je bilo težko pri srcu. Nisem si mogla predstavljati, da ti otroci ne bodo več del mojega vsakdana. Čutila sem, kako so vsi otroci in mladi kot ena velika družina. Kako zelo so vsi hvaležni mami Adrii za njen trud. Tudi jaz sem sedaj okusila delček te velike družine; verjamem, da me bo spremljala za vedno. Preprosto zaljubila sem se v te otroke in ljudi, zaljubila sem se v Ruando. Lahko rečem, da je bil to najlepši čas v mojem življenju. Kar bom doma najbolj pogrešala, so pristni in iskreni ljudje, ki te sprejmejo takega, kot si, odnosi, ki niso površinski. Pogrešala bom preprostost življenja in zaupanje v božje načrte. Odhajala sem iz Ruande z veliko željo in obljubo v srcu, da se bom nekega dne vrnila. In z željo, da bi tem krasnim ljudem pomagala.
Mihal Nanut

Mihal Nanut iz Štandreža o svoji nepozabni enomesečni izkušnji v sirotišnici

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme