“Da bi bili vredni pesničinega izročila!”

V mesecu juniju, ko se cvetje bohoti na prehodu nežne pomladi v vroče poletje, je bila v polno zasedeni veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v četrtek pod večer, 5. junija 2014, lepa, zelo občutena dvojezična prireditev. Njeni protagonisti so bili učenci, ki obiskujejo celodnevno osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom v Romjanu, na tem koščku zemlje, na katerem maloštevilni slovenski živelj močno občuti prisotnost italijanskega vpliva, in je zato prav ta šola pomembna vzgojiteljica in posrednica slovenskega duha in čuta za bratsko sobivanje različnih narodnih identitet. Večer je bil zelo prisrčen in iskren poklon rahločutni pesnici Ljubki Šorli (19. februar 1910 – 30. april 1993), po kateri se bo sedaj imenovala slovenska šola v Romjanu. Gotovo ni naključje, da bo odslej bdela nad šolsko dejavnostjo prav svetla podoba te preizkušene slovenske žene in literarne ustvarjalke, prekaljene v trpljenju ob mnogo prerani izgubi dragega moža, glasbenika Lojzeta Bratuža, ki ga je v smrt pognala fašistična roka, in v groznih mukah, ki jih je tudi njej fizično in duševno zadala kruta fašistična oblast. Šorlijeva je namreč ob vseh prestanih grozotah ostala neomajno prepričana o bratskem sožitju med narodi in svobodi ter ljubezni, ki naj vlada nad vsem.
Po šolski himni Veseli ringaraja, ki jo je na besedilo Ljubke Šorli za to priložnost uglasbil Patrick Quaggiato in je radostno zazvenela iz otroških grl pod vodstvom učiteljice Lucije Lavrenčič in ob klavirski spremljavi Zulejke Devetak, je v slavnostnem govoru življenjsko in umetniško pot pesnice Ljubke Šorli prodorno orisala prof. Marija Češčut.
Med drugim je dejala: “S to slovesnostjo se oddolžimo spominu te čudovite žene našega prostora. Spominu in delu, ki ga je posvetila svojim ljudem, pravzaprav nam vsem, ki smo bili in smo deležni njenega plemenitega poslanstva. (…) Končno je to praznik za vse nas, ki se skušamo na novo oddolžiti spominu in delu te žlahtne in velike osebnosti ter premeriti njen pomen za sedanje in bodoče rodove. (…) Bila je tenkočutna in globoka pesnica, učiteljica in kulturna delavka, neustrašna borka za svobodo in sožitje, umetnica, predana lepoti slovenske besede in kulture”. L. 1927, ko je v ciklostilno razmoženi reviji izdala svoje pesmi, “ni bilo še jasno, da je stopila na Parnas nova, resnična pesnica. Toda petero knjižnih izdaj, ki jih je Šorlijeva doživela v času svojega življenja, to danes nedvomno potrjuje. Poezija v najžlahtnejšem pomenu besede. (…) Kateri so mejniki v življenju Ljubke Šorli? Najprej je zvestoba. Neomajna pripadnost slovenstvu, povsod in za vsako ceno, tudi za ceno najtežjih žrtev. Njena tenkočutna ljubezen, pravi zanos za slovensko besedo, je izredna. Slovenska beseda je bila pravzaprav edinstveni medij, s katerim je lahko dala duška bogati lestvici svojih čustev in doživetij. Sama pravi, da ji je bila poezija svetilka na poti življenja”. Kljub trpljenju, ki ga je doživela v Collottijevih krempljih in v taborišču v Zdravščinah – tam so vklesani njeni stihi Skoz trpljenje nas žlahtni usoda / ena vera je en klic svoboda – “ni nikjer niti besede obtožbe krutega zločina, zagrešenega nad njenim tako ljubljenim možem, nad slovenskim narodom, njegovo kulturo in pesmijo. Tu je eno samo odpuščanje, odpuščanje na visoki etični in še višji duhovni ravni. Odpuščanje, ki rojeva medsebojno spoštovanje, razumevanje, ljubezen. Tako ravnanje je nedvomno velika vrednota, dana samo tistim posameznikom, ki se z močjo vsesplošnega poslanstva, ki ga poraja resnično prava kultura, dvignejo nad minljive dnevne smisle in načrte ter se posvetijo največjemu smislu, ki je življenje samo, ki je narodov obstoj in sožitje obenem. In misel na pravo sožitje med tu živečimi ljudmi je nemara najpomembnejša dragocenost, ki nam jo v svoji bogati dediščini zapušča Ljubka Šorli. Brezmejno prepričanje, da je prava kultura jedro vsakega naroda, namreč gradi samozavest vseh nas, vendar ne na račun drugih narodov. Prava kultura gradi moč naroda v imenu sožitja z vsemi drugimi narodi. Prava kultura fizično ohranja narod v njegovih najhujših trenutkih, prebuja v njem zavest, da so njegove korenine močne in globoko v zemlji in zgodovini. Ob dediščini, ki nam jo je pustila Ljubka Šorli, si ob današnjem poimenovanju osnovne šole v Romjanu z imenom naše Ljubke, lahko samo želimo, da bi bili vredni njenega izročila oz. da bi ga znali v prihodnosti nadaljevati in na novo oživljati, in to še posebej, vi, dragi učenci in učenke, ko boste spoznavali pesmi Ljubke Šorli, ki nam jih je celo življenje poklanjala, ali se jih učili na pamet za razne proslave, predvsem šolske, da bi jih tudi peli, saj jih je skoraj 150 uglasbenih. Vzemite jih za svoje, sprejmite jih v svoje srce, saj so privrele iz ljubečega pesničinega srca”, je končala svoj govor prof. Češčutova.
Vesele otroške in mladostne trenutke drage pesnice Ljubke Šorli v slikovitem hribovskem rojstnem kraju, Tolminu, srečanje s skladateljem Lojzetom Bratužem, radost ob njenem poročnem slavju, kratkotrajno družinsko srečo ob rojstvu hčerke Lojzke in sina Andreja, vso bridkost, strah in trpljenje, ki ga je prestala v času fašističnega zatiranja, sladkost na novo pridobljene svobode, predanost učiteljskemu poklicu, ki jo je vodil po raznih naših vaseh in jo pripeljal nazadnje v Gorico, pesnikovanje, ki se je v njej prebudilo že v mladih letih in ji je bilo v uteho v bridkih trenutkih, ter srčno navezanost na otroški svet, ki ga je znala tako živo in srčno prikazati v rimah, pa navezanost na naše primorske pesnike, katerim je tudi posvetila nekaj svojih stihov, so s prepredanjem govorjene besede, pesmi, in plesa, ubranega na spevne melodije znanih ljudskih pesmi, tekoče in v lepi slovenski izgovarjavi izrazili učenci romjanske šole. To posebno gledališko glasbeno predstavo z naslovom, povzetim po pesničinem stihu “Odeto v sonce zdi se nam življenje…” (Uvod in vezni tekst, Preporod v moči vere, 5. r.; Ljubezen do rodnega Tolmina, 1. r.; Otroci in šola, 2. r.; Dan grenkega spomina, 3. r.; Skozi trpljenje nas žlahtni usoda, Zvoki naše govorice, 4. r.), so premišljeno in ubrano pripravile Barbara Jelen, ki je tankočutno stkala vezni tekst, razredne učiteljice, ki so povzele vsebino po besedilih Ljubke Šorli, Lucija Lavrenčič, ki je z otroki vadila petje, in Monica Artino, ki je izbrala glasbo in učence vodila pri plesnih korakih. Pri tem je treba poudariti, da so znale učiteljice ustvariti pri vsakem sklopu primerno vzdušje, tudi ob projekcijah fotografij iz življenja Šorlijeve.
Razbremenilno ozračje ob tolikšnem valovanju občutkov je ustvaril nastop Malih romjanskih muzikantov in članov Združenja staršev.
Ravnateljica Večstopenjske šole Doberdob Sonja Klanjšček je pozdravila ugledne goste – med njimi so bili pripadniki številnih ustanov in organizacij, kulturnih, šolskih in drugih središč, predstavnik urada za slovenske šole Igor Giacomini, prof. Tomaž Simčič, generalna konzulka v RS v Trstu Ingrid Sergaš, višja svetovalka za slovenske šole v Italiji Andreja Duhovnik Antoni, podpredsenik Dežele FJK Igor Gabrovec, podpredsednica goriške pokrajine Mara Černic, župani Roberto Fontanot (občina Ronke), Fabio Vizintin (Doberdob), Zlatko Marušič (Miren –Kostanjevica), Franka Padovan (Števerjan), predsednik SSO Drago Štoka – in nekdanje ravnatelje šole v Romjanu Mirko Brajnik, Natašo Paulin, Vero Caharija in Joška Prinčiča, predstavnika društev Tržič in Ronke, Lucio Germani in Karla Muccija. Zaradi pastoralnih obveznosti je bil odsoten g. župnik Renzo Boscarol, ki že vrsto let nudi prostore v župnišču za dva razreda, ker v šoli ni dovolj učilnic. Njegovo sporočilo je prebral Dario Bertinazzi. V njem je Boscarol poudaril pomen šole v vsakem kraju in izrazil veselje ob poimenovanju po Ljubki Šorli, ki jo je osebno poznal, pa tudi njena sina in hčer, njene pesmi pa je spoznal po zaslugi Celsa Macorja. “To poimenovanje je velika čast za naš kraj”, je napisal.
“Jezikovne različnosti so namreč bogastvo. Šola je od sedaj še bližja vaški skupnosti, ker vsebuje najpomembnejšo razsežnost: biti kot vse šole privilegiran prostor za človečanstvo, kulturo, vzgojo in duhovnost”. Župan občine Ronke Fontanot se je zahvalil za povabilo in povedal, da je takoj bil za to, da se šola poimenuje po Ljubki Šorli, saj je to dejanje nadaljevanje zgodovine tega kraja. Zato je ponosen, da spada sam v demokratično družbo, čeprav vsakič, ko se dogajajo taki dogodki, vezani na slovenskost, tudi npr. poimenovanje kake ulice po slovenski osebnosti, še vedno prejema anonimna pisma italijanskih državljanov, polna ogorčenja in žalitev. Poudaril je, kako je pomembno mirno sobivanje različnih narodnosti; le-tega je treba gojiti dan za dnem. Sam ima to slovensko šolo za dodano vrednost in je ponosen nanjo ter upa, da bo do konca leta prišlo končno do dograditve prepotrebnega šolskega poslopja.
Ravnateljica Klanjščkova, ki se je iskreno zahvalila učnemu in neučnemu osebju za pripravo tega praznika, predvsem učiteljicama Barbari Jelen in Luciji Lavrenčič ter Dariu Bertinazziju za ureditev brošure, pa tudi staršem, je povabila k sebi prof. Lojzko Bratuž, hčer pesnice Šorlijeve, da bi odkrila veliko mamino fotografijo. “Hvala vsem vam, ki ste se udeležili te čudovite slovesnosti, predvsem pa vsem otrokom, ki smo jih poslušali z neizmernim veseljem, in seveda vsem nastopajočim, pri tem mislim na prof. Češčutovo in pevski zbor. Po vsem tem, kar smo nocoj slišali v tej dvorani, mislim, da bi bila vsaka beseda odveč, in zato še enkrat ponavljam vsem prisrčna hvala za vse”, je svoje navdušenje nad zelo lepo izpeljano prireditvijo izrazila prof. Bratuževa.
Ob koncu je posijal svetel žarek sonca ob upanju na lepo prihodnost šole s Pesmijo primorske mladine, ki jo je na besedilo Ljubke Šorli in v uglasbitvi Zorka Hareja zapel mogočen šolski zbor pod vodstvom učiteljice Lare Leghissa in ob spremljavi učiteljice Lucije Lavrenčič na klavirju in Mihaela Lavrenčiča na diatonični harmoniki. Topel aplavz množice poslušalcev je objel vse nastopajoče in seveda njihove učitelje, ki so se res odlično izkazali v pripravi dolge, dve uri trajajoče prireditve.
Na koncu so petošolci, ki zapuščajo osnovnošolske klopi, dobili diplomo z željo predstavnikov staršev, da bi še naprej gojili bratsko ljubezen do vseh ljudi, ki jim jo je v srca vlila prav romjanska šola.
Ob vstopu v dvorano je vsakdo prejel dvojezični programski list in dvojezično brošuro, ki je izšla ob poimenovanju šole po Ljubki Šorli. Ob podpori Zadružne banke Doberdob in Sovodnje je gradivo zbral in ga smotrno uredil učitelj Dario Bertinazzi. Ob uvodnih besedah ravnateljice Sonje Klanjšček in ponatisu uradnih aktov o poimenovanju šole je v publikaciji oris življenja in pesnikovanja Ljubke Šorli. Zapise žlahtnijo fotografije, na katerih so izrezi s pesničine življenjske poti, naslovnice njenih del, ponatis njenega ročnega zapisa ob 50-letnici smrti Simona Gregorčiča, pesem Čudež rojstva, ki jo je namenila Sloveniji 25. julija 1991, njeni portreti, ki so jih izdelali otroci, in otroške risbe, ki prikazujejo šolo, pesem Imam te rad, ki so jo napisali tretješolci, zapis Po poteh Ljubke Šorli, ki so ga sestavili četrtošolci ob obisku krajev, vezanih na pesničino življenje, ter njej naslovljeni haikuji in utrinki iz romjanskega šolskega življenja pa še šolska himna.
V zgornjih prostorih KCLB je bila na ogled razstava o Ljubki Šorli, ki jo je ob odkritju njenega spomenika na Erjavčevi ulici v Novi Gorici lansko pomlad, ob 20-letnici njene smrti, pripravila Melanija Kerševan.
Iva Koršič

V KC Lojze Bratuž / Slovesnost ob poimenovanju OŠ Romjan po Ljubki Šorli

Preberi tudi

Eksistencialnost romana Tujec

Tržaška

Tečaj priprave na sv. zakon

Tržaška

Rebulovo leto

Tržaška

Rebulovo leto

11.01.2024
Barve in čustva Dunje Jogan

Tržaška

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme