Cvetka Bevc: Ptiči
Založba Pivec 2023
Večkrat prebiram več knjig naenkrat: ob branju uspešnice Kirka pisateljice Madeline Miller, sicer klasične filologinje in odlične poznavalke antike, sem v teh dneh prebrala zadnji roman Ptiči Cvetke Bevc. Kot se z ene strani počasi vživljam v razburljive, večkrat okrutne in mitološko fantastične doživljaje vsem poznane Kirke in prisluhnem očarljivi umetniški govorici ameriške pisateljice, sem se z druge strani takoj z velikim zanimanjem prepustila romanesknemu besedilu uveljavljene slovenske pesnice, pisateljice in scenaristke Cvetke Bevc, ki je leta 2022 prejela tudi nagrado na prvem pesniškem natečaju Kresnice za najboljšo angažirano, ženskam posvečeno zbirko z naslovom Sled ognjenega svinčnika.
Naslov Ptiči vzbuja kar nekaj asociacij, najprej na znano istoimensko filmsko grozljivko Alfreda Hitchcocka: v tem slogu k branju vabi platnica s sliko Let lastovk italijanskega slikarja Giacoma Balle, katere motiv se odtiskava tudi na notranji strani. Listanje knjige pa me spomni na lepi knjigi Ptičje kvatre 1 in 2, v katerih Danilo Čotar ob akvarelnih slikah Mateja Susiča nazorno, poljudno in prikupno predstavlja različne vrste ptic.
Roman je strukturno zanimiv in zato lepo berljiv: devet poglavij uvajajo nekajvrstični zapisi o pticah, škorcu, papigi, črni vrani idr., opremljeni s strokovnim latinskim izrazom (npr. vrabec/passer domesticus), ki zgodbo prvoosebne pripovedovalke Pšene Žuženk, sicer hčerke oziroma sirote po navdušenem opazovalcu ptic, povezujejo v sklenjeno celoto. Ker je njena osebna travma pogreznjena v preteklost, se njeno aktualno življenje, razpeto med družino in službo, prijateljstva in znanstva, Celjem in Krasom, kjer se je rodila, z ene strani odvija v senci preteklosti, z druge pa se njen zakon lušči v okruške utesnjujoče zveze, obarvane z nasiljem. Kot že rečeno, dogajanje povezujejo ptice, spomini na očeta ptičjega navdušenca, pa tudi protagonistkino ponovno oživljanje opazovanja ptic.
Vendar gre za pripoved o človeškem svetu, o svetu odnosov, o partnerskem nasilju, ki se izraža potuhnjeno, izbruhne, pa spet ponikne, da še siloviteje eksplodira, in zatrtih čustvih, zlasti želje po svobodnem in dostojnem, človeka vrednem življenju. Ptice so spremljevalke, metafora, njihove značilnosti in obnašanje so nekakšno ogledalo. Tako je, denimo, mogoče razumeti podobo papige Fride, ki jo Pšena kupi zaprto v kletki, potem pa jo izpusti. A kot da se ptica boji želje po svobodnem življenju, se ponoči vrne k vhodu prodajalne in po bolestnem zaletavanju v steklo, da bi se vrnila v nekdanji zapor, omaga in pogine. Njena usoda nam prikliče v spomin dve ptičji zgodbi iz Cankarjevega romana Hiša Marije Pomočnice: kanarčka Hanzka, ki se prestrašen zaleti v šipo in pogine, a obenem tudi vrabčka Anarhista, ki v iskanju svobode prav tako podleže obupanemu zaletavanju v steklo.
Roman s trdno kompozicijsko zasnovo je fabulativno preprost in kar vabi k branju. Na izviren način tematizira prikrito nasilje nad žensko, zato so ženski liki, od štiridesetletne Pšene do njene prijateljice Stanke in sprva nadležne, nerazumevajoče tašče Štefanije, bolj v ospredju. Lepo je izrisana zlasti nunca, teta Lena, varuhinja kraške domačije, v pogovore se tu pa tam vpleta kak narečni primorski ali italijanski izraz. Pogled na Pšenino življenje je konec vsakega poglavja podan s “ptičje” perspektive. Roman Ptiči je psihološko-družbeni roman, ki v vsakdanjih dialogih, samogovorih in orisih odslikava razmišljanje, prepričanja in kolebanje glavne junakinje, ki nasilnemu možu Leopoldu v obdobjih njegovih ljubečih poklonov, daril in besed odpušča, popušča in spet znova trpi ob njegovem avtoritarnem in neiskrenem ravnanju tudi z njeno lastnino, nepremičnino na Krasu. Pšeno še vedno preganja nerazjasnjen, meglen spomin na prometno nesrečo v otroštvu, v kateri sta umrla mama in tata, sama pa je preživela. V psihološki “detektivki” sledimo njenim pričakovanjem, bolečim spoznanjem in strahovom, zaradi katerih marsikaj prenaša in prenese, tudi možev nezgleden odnos do sina, najstnika Klemna, ki ne goji spoštovanja do lastne matere.
Se bo protagonistka končno zmogla izviti iz spirale družinskega nasilja in zaživeti svobodno? Bo končno razvozlala skrivnost o smrti lastnih staršev? Bodo morda ptiči na nek način prispevali k njeni ozavestitvi in končni odločitvi? Odgovor je v knjigi, ki se zaključuje s toplo in nazorno spremno besedo Vesne Liponik.
Po naključju sem po romanu segla v dneh okrog 8. marca, dneva žensk, in ga prebrala na dušek. Literarna obdelava pereče problematike, kot je razširjeno, a prevečkrat skrito in potuhnjeno psihološko in fizično nasilje nad ženskami (v vsej svoji raznoliki pojavnosti in odtenkih), lahko v zanimivi “ptičji preobleki” prispeva k razmišljanju in ozaveščanju širšega kroga bralk in bralcev.
