Aktualno

Cvetje, nori razgledi in koča iz pravljice (2)

Cvetje, nori razgledi in koča iz pravljice (2)

Piše Suzi Pertot / Matajur

Ena najlažjih in najbolj raznolikih poti na vrh Matajurja, predvsem če imamo manj časa na razpolago, če je prevroče ali nam preti nevihta, vseeno pa nočemo po običajni stezi do cerkvice, je krožna pot mimo Doma na Matajure. Izhodišče je, kot vedno pri koči Pelizzo, do koder se lahko udobno pripeljemo z avtom ali pa, če imamo voljo in kondicijo, pripešačimo iz vasi Matajur. Kočo, ki je kljub lahkemu dostopu po asfaltirani cesti pozimi zaprta, so dokončali leta 1975 in jo po imenovali po znanem lokalnem politiku Guglielmu Pelizzu, ki je dal sicer tudi pobudo za njeno izgradnjo, odprtja pa ni dočakal, saj je umrl leto prej. Odprta je poleti, nudi hrano in pijačo, od tod do vrha pa je le dobrih 300 m višinske razlike. Nekdaj je bilo tu tudi smučišče, zaradi zelenih zim pa so ga zaprli in na srečo odstranili vso odrabljeno infrastrukturo. Vrh Matajurja, Babe, je spet zaživel v zelenju in trate so ponovno zacvetele.
Z možem sva se mimo koče povzpela po stezi, ki vodi proti vrhu. Ljudi, tudi družin z otroki, je tu veliko, pot je lepo shojena, v dežju blatna, za moje okuse je seveda prekratka, saj si v pičlih 45 minutah na cilju. Premalo seveda, razen v zimskih mesecih, ko je tu, v samoti, z derezami na nogah, božansko lepo. Kot bi se po ledeni cesti vzpenjal naravnost v objem nebes. Tokrat sva se steze držala le do križišča s potjo, ki pelje proti Livku in zavije nekje čisto pod vrhom desno. Prednosti pri tej izbiri je več. Izogneš se množici, ki se drži navadne poti in v nekaj minutah si sam v divjini, sredi prelestnih razgledov, zelenih pobočij in cvetja. Da, cvetja, kajti tega je na Matajurju na pretek, kot bi Bog ustvaril vrt nad beneškimi dolinami. Cveti vsepovsod in v najrazličnejših barvah, vsak planinec tu upočasni korak, da se naužije lepote. Kdor ga ima s seboj, potegne iz nahrbtnika še fotoaparat. Take bohotnosti ne srečaš zlepa. Za trenutek se ti zazdi, da si v raju, da je dolina daleč spodaj. In zadihaš, predvsem ker neznosna poletna vročina, ki pesti Furlanijo, tu zgoraj hitro popušča, nebo je modro in čisto, visokogorski zrak pa deluje kot poživilo. Ah, gore! K tisti sorti ljudi spadam, ki bi se, ko zadihajo visoko nad oblaki, najraje nikoli več ne vrnili v dolino.
Pot, ki se je prej strmo vzpenjala navzgor, je zdaj položna, veliko je rastlinja, razveseljujejo naju barve in za vsakim vogalom nas čaka presenečenje. Koliko cvetja premore ta beneški velikan! In koliko je malin, brusnic in borovnic, ki obetajo poletni posladek! Na levi se breg strmo vzpenja, na desni se odpirajo razgledi. Čez Benečijo in Furlanijo do morja, nekje pred nama slutnja Slovenije, z razkošjem gozdov in Soške doline. Čez nekaj manj kot pol ure smo na križišču. Glavna steza se nadaljuje do Livka, mi se pa po ožji poti levo začnemo ponovno vzpenjati po grebenu navzgor. Poskakujem čez skale, vzpon pa vendarle ni težak in veliko manj strm je, kot po navadni poti. Svet pred nami je odprt, širina brez konca, saj pokrivajo vrh Matajurja obsežne travnate površine z nekaj apnenca. Gozd se konča približno na 1300 metrih, tristo metrov pod vrhom. Struktura tal in podnebje omogočata, da se tu srečujejo alpski, balkanski in mediteranski svet. Pobočje je z vzponom vse bolj odprto, obzorje se širi na vse strani, do Gradeža, Benetk, Savudrije, po vsej zgornji Soški dolini do naših ljubljenih Julijcev in tam daleč z vrha je slutnja Tur in Dolomitov. Poezija gore, ki je daleč najvišja v okolici. Mir večnosti in sanje o neskončnosti. Matajur je lep zaradi cvetja in prostranstev, zaradi neba in sonca, zaradi svežine in zelenja. Zaradi apnencev in dolomitov, iz katerih je pogorje nastalo, je vsa travnata pokrajina izredno razgibana, skale molijo v nebo vsepovsod, pobočje je ponekod rebrasto. Kamene skulpture rišejo na prostrane visokogorske pašnike zanimive vzorce, spomenike naravi, vetrovom in svobodi.
Na vrhu, smo nad 1600 metri visoko, je kljub množici postanek obvezen, pa četudi je kapelica, posvečena Kristusu Odrešeniku, po navadi zaprta. Zgrajena je bila čisto na začetku prejšnjega stoletja, porušena pa med prvo svetovno vojno. Na razvalinah so pozneje zgradili novo, 2. septembra leta 1962 jo je blagoslovil videmski nadškof msgr. Zaffonato, štiri leta kasneje pa so člani beneške Planinske družine spet postavili kamen s slovenskim napisom Brezmadežni, ki so ga uničili nacionalisti. Benečani… niso jih izkoreninili viharji, nanje je pritiskala meja, a se ne dajo.
Sonce je že nizko, ko se z možem posloviva od vršacev in neba in se po udobni in lahki poti spustiva za kakih sto metrov niže, do Doma na Matajure. Slovenski planinski dom, ki je zadnja leta priljubljen cilj ne samo za domačine, temveč tudi za planince iz Slovenije in Furlanije, stoji na Kajancovi senožeti, ki ji pravijo “Skedinj”, in kjer, skrite med kamenjem, rasejo ponosne planike. Tiste iz naše prelepe pesmi namreč, o treh planikah. Za kočo, ki je bila sicer zgrajena pred sedemnajstimi leti, sva z možem vedela že dolgo let, nisva pa imela priložnosti, da bi jo obiskala in se tu ustavila. Že kmalu, ko sva se preselila v Idrijsko dolino, so nas nekateri prijatelji povabili, naj tudi midva prevzameva prostovoljno delo pri koči in naj se pridruživa beneškim planincem. Seveda bi bilo lepo, zamikalo me je, a kdor me pozna, ve, da mi časa vedno zmanjkuje, da imam prijatelje vsepovsod in nisem nikjer doma. Žal, tudi na Matajurju ne. Žal…
Dom na Matajure živi in obstaja samo zaradi prostovoljnega dela. Zahvala zanj gre požrtvovalnim domačinom, ki od zadnjega parkirišča peš nosijo do koče hrano in drva, po vodo pa hodijo k bližnjemu izviru. Čeprav je pokrajina skoraj kraška, je izvirov v naročju Matajurja kar nekaj. Ni slučaj, da izpod gore izvirajo številni vodotoki, ki potem ustvarjajo pahljačasti niz dolin… Benečijo. Dom na Matajurju je lep in prijeten. Ob začetku vsake sezone Benečani poskrbijo za čiščenje, beljenje in temeljito prenovo vseh prostorov. In, če boste obiskali to nadvse prijazno in gostoljubno planinsko postojanko, boste glede vsega prijetno presenečeni. Dom na Matajure je dom v pravem smislu besede. Dom odprt vsakomur, dom, v katerem čaka vsakogar nasmeh, dom poln otroškega vrišča in veselja. Dom, kjer se peče kruh in diši po domačem.
Ko sva z možem vstopila, sva bila prepričana, da je hudo težko vzdrževati stavbo, ki je oddaljena dobre pol ure od zadnje prevozne ceste. Še posebno težko, če lahko računaš samo na prostovoljno delo. Prijetno nas je presenetilo vse. Domačnost predvsem. V Domu na Matajure diši po kruhu, po palačinkah. Po domači hrani. In vse je tako čisto, tako prijazno, kot je lahko samo “doma”. Sedeva in gledava, kako nama Tina, ki je sicer doma na Bovškem, reže kruh, takega že dolgo, zares dolgo nisva videla in jedla. Domač, dišeč, hrustljav kruh, medtem ko se zgoraj podijo in igrajo otroci. Niso moji, pove, od sosedov so. Tako radi pridejo sem gor. Skozi okno nas prijetno greje sonce, v velikem “špargertu” še prasketa ogenj, jota se greje za naju. Ne mudi se nama. Kot bi prišla domov in bi Tino od nekdaj poznala. Pojeva še slaščico in spijeva likerček. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

09.07.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!