Cvetje, nori razgledi in koča iz pravljice (1)

Matajur ni samo koničast vrh v obliki piramide, ki kraljuje nad Nediškimi dolinami, Matajur je veliko več, mi je nekoč zaupal planinec iz Mašer, ki me je nato popeljal po krožnih poteh iz doline v naročje gore. Pot nas je vodila mimo travnikov in prastarih gozdov. Po pastirskih in graničarskih pozabljenih poteh smo raziskovali pravljično pokrajino in nikoli ni bilo konec divjih prepadov, dolin, gozdov, cvetja in neštetih neokrnjenih izvirov. Šli smo celo mimo majhnih, očem skritih gorskih jezerc in tiho sledili skoraj izbrisanim stezam v večnem objemu samote. Hodili smo kar nekaj ur, ne da bi se sploh približali vrhu. Ker Matajur ni samo stožec, ki ga lahko vidimo s celotne Furlanije. Matajur je dežela. Polna skrivnosti. Zavita v tančico pravljičnih utrinkov, medtem ko na najvišji točki vsak konec tedna mrgoli pohodnikov in turistov. Pobočja Matajurja so namreč kot veliko, varno naročje, kamor se lahko skriješ. Matajur pa je dobrodušni velikan, ki si nadene kapo, ko zasluti, da se bliža nevihta in se v zimskih mesecih bojuje z norimi vetrovi, snegom in metežem. Takrat, ko pritisne mraz, moraš vzeti iz omare dereze, če hočeš na vrh pobočja, ki jih poleti vsak zlahka premaguje, se spremenijo v ledeno strmino, ujeto v sonce, mraz in modrino. Matajur je pozimi pravljica za izbrance. Poleti pa lahak izletniški cilj.
Matajur je vsekakor simbol Benečije. Brez stožčastega orjaka si ne moremo predstavljati dolin, ki se zlivajo v Nedižo, samotnih vasi, ki se tesno oklepajo pobočij in življenja v njih. Po njem so poimenovali prvi tukajšnji štirinajstnevnik v slovenskem jeziku, ki je začel izhajati leta 1950 in po katerem nosi ime tudi današnji tednik Novi Matajur. Na Matajurju se dogajajo športne in kulturne prireditve, o njem pojejo pesmi, na njegova pobočja se ozirajo popotniki. Tako mogočen je, da ga je videti že z obale in Furlanske nižine, od Alp proti morju pa je eden zadnjih mejnikov gorskega sveta. Matajur. Orjaški objem malih strnjenih dolin. Ponos ljudi, ki kljubujejo zgodovini.
Pobočja dobre, zelene gore so najvišje naseljeni predel Benečije, kamor furlanski vpliv ni segel in se je zato slovenska narodnostna zavest dobro ohranila. Zahvala za to gre med drugim številnim zavednim duhovnikom, ki so v teh osamljenih visokogorskih vaseh živeli, maševali in delovali. Dandanes se na žalost ta od Boga in ljudi pozabljena naselja neustavljivo praznijo. Planine niso več v rabi, tujci, predvsem vikendaši, pa kupujejo kamnite hiše in jih spreminjajo v počitniška domovanja. Tudi na slovenski strani meje ni nič boljše, pa čeprav je v vaseh nekaj več življenja in celo nekaj malih mojstrov in podjetnikov, ki si tako ali drugače služijo kruh. Livek, od koder gre stara pastirska pot na Matajur, je živahna in prijetno obnovljena vas. Nekaj več kot dvesto prebivalcev skozi vse leto prebiva na 700 metrih nadmorske višine in se neutrudno vozi po opravkih v dolino. V zameno za požrtvovalnost pa se Livčani lahko ponašajo z najbolj čistim zrakom tod okoli in z zdravim okoljem, ki je zadnja leta spodbuda za nove turistične načrte. Do srede devetdesetih let prejšnjega stoletja, je bil kraj namreč priljubljeno zimsko smučišče, potem je bilo snega vsako leto manj, proge in žičnice pa so obmirovale.
Ime Matajur naj bi se začelo uveljavljati zelo pozno, nekje v osemnajstem stoletju. Pravijo, da ima izvor v italijanskem imenu Monte Maggiore, ki ga sicer dandanes skoraj nihče ne uporablja več. Monte Maggiore, oziroma Mont Major, se je počasi spremenil v Mot Major, Mat Major in nazadnje v Matajur. Staro beneško ime za goro je bilo Baba oziroma Velika Baba. Zanimivo je, da ga etnograf Pavel Medvešček v svojih študijah istoveti s pojmom Velika mati oziroma Velika dobra mati. Če Velika Baba res pomeni Veliko mater, potem bi bil lahko Matajur za naše prednike “nikrmana”, pravi Pavel Medvešček, najpomembnejša sila, vir vsega, to, kar je nad vsem drugim in ureja življenje na zemlji in v onstranstvu. Res, Matajur, ki objema beneške doline, je zaščitnik, je bog, je izvor vsega. Mogočni velikan, ki ga vidiš od vsepovsod in je od nekdaj simbol teh dolin in zavetnik Benečanov.
Na Matajur ali Babo pelje nešteto poti. S slovenske strani je najbolj znana stara pot mimo planin z Livka. Dolga in položna se vije mimo Mrzlega vrha in pašnikov, ki so bili nekoč polni živine. Mleko in sir se da dobiti še danes, na razgledni Idrski planini, ki je lahko izletniku cilj ali samo priložnost za kratek postanek. Z Livka do vrha rabimo kar nekaj ur, pa čeprav se mulatiera izogne hujšim vzponom in je pot primerna tudi za kolesarje in manj utrjene pohodnike. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji