Aktualno

Čudovito podzemlje Nanosa

Čudovito podzemlje Nanosa

Piše Magda Rodman / Nikoli ni prepozno za nepozabna doživetja

Vipavci smo bili in smo še življenjsko vezani na pogorje Nanosa. Od tu dobimo les za gradnjo, drva za kurjavo, včasih smo vozili seno za živino, apno iz apnenca in led iz ledenikov. Tu nabiramo zdravilne rastline in gozdne sadeže. Tu se naužijemo svežega zraka in pogleda na čudovito naravo, ki je še vedno naša učiteljica. Zato ima Nanos vedno več obiskovalcev, včasih skoraj preveč. Vsak najde tu nekaj zase.
Na Nanosu pa so tudi brezna in podzemne jame. Na eno izmed teh nas je leta 2000 opozoril gospod Anton Mislej iz Lozic, član Jamarskega društva “Karantanija”, in nas povabil na njen ogled. Tako je bil sklenjen dogovor, da si bosta naslednjo nedeljo v avgustu z možem Marjanom, ki je bil takrat še tudi nanoški lovec, ogledala to zanimivost. Pred odhodom sta še mene povabila zraven. Jaz pa sem to takoj odklonila in povedala, da me je tega strah in da nisem za take oglede. Nista odnehala, dokler se nisem vdala s skrito mislijo, da ne bom šla v jamo, ampak ju bom počakala zunaj. In tako smo se res odpravili na Nanos. Pridružila se nam je še gospa Zdenka Mislej s svojima psičkoma. Z avtomobilom smo se pripeljali na Požgani hrib ter peš dospeli do majhne vhodne luknje, ki jo mimoidoči skoraj ne opazijo. Gospod Anton je privlekel na dan pravo jamarsko opremo za vse tri, kot se za tak ogled tudi spodobi. Jaz pa sem še vedno vztrajala, da ne grem v jamo, da me je strah in da ju bom tu počakala. Oba sta se mi smejala opremljena s čelado, svetilko in vrvjo. Naš vodič pa se je spomnil, da bi mi za korajžo morda pomagal kozarec vina. V želji, da si res kako pomagam iz te stiske, sem na to tudi takoj pristala in v enem dahu spila kozarec vina. V nekaj minutah sem tudi sama stala ob vhodu v jamo v popolni jamarski opremi in se sama sebi čudila tej hitri odločitvi. Skoraj nisem imela več vzroka, da se temu odpovem. Mož pa je ob tem dodal: “Vidiš, sem ti povedal, da bo vino na Nanosu prišlo prav”. Po tihem pa je mislil le na moški spol.
Naš jamar Anton je pred vhodom v jamo najprej privezal vrv za drevo in se prvi spustil v ozek rov, za njim sva se po kolenih stlačila v jamo še midva. Objela sta nas tema in gruščat teren. Držala sem se za vrv in se po drobnih korakih previdno spuščala v globino jame. Počasi so mi oči zaznale veličino jame in začudenje je bilo z vsakim korakom večje. Spuščali smo se po sipinah na sigasta tla in opazili na desnem robu jame, nekako na sredini, veliko sigasto steno, na kateri se je nabirala voda in kapljala v leseno korito, ki je bilo tudi obdano s sigo. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

14.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!