Čudovita zgodba Poletnih seminarjev
Poletni seminar slovenskega jezika in kulture, ki se iz leta v leto zadnji teden avgusta izmenično vrsti na območju ene izmed enot ZRSŠ, ima predvsem to pohvalno lastnost, da združuje slovenske šolnike vseh stopenj, ki so zaposleni v izobraževalnih ustanovah od Milj do Špetra. Na tej večdesetletni obliki izobraževanja udeleženci dopolnjujejo in nadgrajujejo vsebine prejšnjih seminarjev s posebnim poudarkom na slovenskem jeziku in kulturi. Seminarji so tudi priložnost, da predavatelji in pedagoški delavci iz Slovenije, ki pridejo v stik s slovenskimi kolegi v Italiji, spoznajo slovensko šolo v sosednji državi, si z vzgojitelji, učitelji in profesorji izmenjajo izkušnje in ustvarijo pristne vezi, ki kasneje prispevajo h krepitvi sodelovanja med matico in prostorom, kjer prebiva slovenska manjšina.
Na letošnjem seminarju, ki je bil konec poletja v Brežicah, so predstavili posebno publikacijo, ki je nastala izpod peresa enega izmed zvestih udeležencev vsakoletnih srečanj, prof. Borisa Pangerca. Knjiga, ki jo je letos izdala tržaška založba Mladika in ki so jo tržaškemu občinstvu predstavili v knjigarni na Frančiškovi ulici na srečanju ob kavi v sredo, 6. novembra, vsebuje prav reportaže seminarjev od leta 2004 dalje. Tistega leta si je namreč Pangerc, sicer profesor na NSŠ Simona Gregorčiča, dokončno snel “županovo obleko” in lahko v vsej polnosti ponovno zaživel kot šolnik. Avtor knjige je občinstvu Tržaške knjigarne navdušeno govoril o vsestranskem dometu seminarjev. Z njim sta se strinjala vodja Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu Tomaž Simčič, ki je dejal, da se s to priložnostjo tkanja čezmejnih vezi “dejansko udejanja skupni slovenski prostor”, in Andreja Duhovnik, višja svetovalka za slovenske šole v Italiji na Zavodu RS za šolstvo. Duhovnikova je obenem koordinatorka Poletnega seminarja: dejansko je pri njem s srcem in z glavo zadolžena v tolikšni meri, da ji Pangerc v knjigi pravi celo ‘seminarska mati’.
Duhovnikova je na srečanju ob kavi, ki ga je vodila urednica pri Mladiki Nadia Roncelli, poudarila, da se je Pangerc v svojih spisih poslužil ne le proznih spretnosti, ampak tudi pesniških. Avtor v vseh devetih besedilih ni z reportažno natančnostjo zajel samo strokovni vidik seminarjev, ampak tudi človeško in prijateljsko toplino, ki jo dejansko opredmeti in ji daje pravi pomen. Od Otočca do Bleda, od Portoroža do Murske Sobote, od Kobarida do Maribora, od Dravograda do Zreč in do Ljubljane je Pangerc beležil utrip dogajanja, ki se iz leta v leto drži določenega ustaljenega programa. Strogo strokovna sklopa nastajata v dialogu s slovenskimi strokovnjaki: obravnavana so vprašanja, ki zadevajo slovenski jezik in literaturo, vrstijo se delavnice in predavanja o pedagoških in didaktičnih temah z novčenjem dobrih praks slovenskega šolstva, ki jih nato naši šolniki prikrojijo potrebam slovenskega šolstva v Italiji. Verjetno pa je najbolj zanimiv sklop seminarja, ki se izoblikuje ob izbranem kraju in regiji ter ponudi vpogled v način kulture bivanja v najširšem pomenu te besede: od antropološkega, zgodovinskega, geografskega vse do umetnostnega vidika.
In najbrž je ta del seminarja avtorja navdihnil pri izbiri tako neposrednega naslova knjige.
Pangerc je namreč občinstvu zaupal, da temeljitemu in resnemu delu med dnevom udeleženci pridajajo prijetno večerno druženje, ki včasih sega tudi v noč. Vzdušje takrat spominja celo na šolski izlet, česar pa na srečanju ob kavi nihče od udeležencev ni na glas priznal…
IG
