Suzin svet

Črta, ki mori in ubija (3)

Črta, ki mori in ubija (3)

Piše Suzi Pertot / Dolina Idrije in njen krvaveči spomin na čase med prvo svetovno vojno

Še vedno dežuje kot za stavo. Ko že nekoliko utrujeni, predvsem pa premraženi in premočeni zapuščamo cerkvico sv. Nikolaja, da se počasi, po grebenski stezi, podamo naprej proti Tarbiju, je poletna pripeka le še spomin. Steza se zdaj zajeda v pobočje, ozka je in nekateri starejši, manj izkušeni pohodniki se pritožujejo, češ da je teren zaradi dežja izredno spolzek in nevaren. Pogledam dol proti Idrski dolini in si priznam, da bi imel lahko vsak nepremišljen korak hude posledice. A gora sem vajena in poti v Nediških dolinah mi ne povzročajo težav. Čeprav tudi mene včasih pesti vrtoglavica. Kljub vlagi in gosti megli so gozdovi, po katerih pešačimo, pravljično lepi. Bolj kot se namreč približujemo cilju, več je kostanjev in mogočnejši je gozd. Na obrobju se ponosno razkazujejo vitke breze, ki so simbol Benečije, predvsem pa pobočij nad Idrsko dolino. Lepe so s svojimi belimi, elegantnimi postavami, skrivnostno zavite v megleno tančico, kot bi pripovedovale pravljico o škratih in krivapetah, pravljico o tej prelepi beneški zemlji, prepojeni s čarobnimi utrinki preteklosti, tišino in lepoto, ki ima že okus po večnosti in otožnosti.
Občina Srednje, v katero spadata Dolenji in Gorenji Tarbij, je občina kostanja ali, kot mu pravijo Benečani, “burja”. Iz besede “burja” izvira tudi ime, ki se tu uporablja za praznik kostanja, “burnjak”. Ponekod rastejo mogočni velikani na pokošenih travnikih in senožetih, kjer je teren lahko dostopen in zato domačini še vedno nabirajo kostanj. Table opozarjajo mimoidoče, da so gozdovi zasebni, kot so zasebni seveda tudi sladki plodovi, ki jih je prepovedano nabirati. Že pred petdesetimi in več leti je bila namreč navada meščanov, Tržačanov, Goričanov in Videmčanov, v zadnjih časih pa tudi Ljubljančanov, da so prihajali v Benečijo in nabirali, pravzaprav kradli kostanj. Pred štiridesetimi leti so mladi fantje, ki so se kot oporečniki odločili, da ne bodo služili vojaškega roka, celo opravljali civilno službo v teh gozdovih in čuvali dragocen pridelek pred tatovi iz mest. V Nediških dolinah poznajo več sort kostanja in trdijo, da debeli, sladki maroni sploh niso najboljši za peko. Starejši Benečani znajo povedati, da je pečena najbolj okusna ravno najmanjša sorta kostanja, in sicer purčinke, vendar so v Idrski dolini, nad katero se vije naša planinska pot, gojili po večini marone. Sort je veliko, nekatere so najbolj slastne, če jih olupimo in skuhamo, ali v marmeladi, ene se lažje lupijo, pri drugih se spodnja kožica zajeda globoko v meso. Najbolj poznane sorte tu v Benečiji so poleg maronov in purčink še objaki, čufe in bagataci. Rastlina ima najraje kisla tla z malo apnenca in milo podnebje na nadmorski višini od 200 do 700 metrov. Kljub številnim boleznim in zajedalcem, ravno v minulih letih je kazalo, da bodo kostanji v Benečiji popolnoma izumrli, je to trdoživo drevo, ki lahko doseže starost od 300 celo do 500 let. Takih spomeniško zavarovanih rastlin je v dolinah ob Nediži kar nekaj, do njih vodijo označene steze, tako da si jih lahko ogledamo kot naravne spomenike in jih občudujemo v vsej njihovi veličini. Po zadnji bolezni, ki je močno prizadela vse sorte kostanja v Nediških dolinah, pa tudi drugod po Italiji in Sloveniji, so se v zadnjih dveh, treh letih drevesa spet opomogla, tako da letos beležimo izredno dobro, zdravo in bogato letino.
Dež in pohod se nadaljujeta. Zaradi spolzkega terena kmalu zapustimo stezo in gozdove ter se odločimo, da bomo končni cilj dosegli kar po glavni cesti. Ustavimo se samo še enkrat, in sicer pri cerkvici, posvečeni sv. Janezu Krstniku, ki leži na razgledni vzpetini nad vasjo Dolenji Tarbij (Tribil Inferiore). Cerkvica je bila zgrajena med 15. in 16. stoletjem, večkrat so jo prenovili, tako da je edino, kar je ostalo od prvotnega gotskega stila, le okvir vrat, ki krasi vhod zvonika. Ta ima le tri kamnite stene, četrto nadomešča cerkveni zid, zgrajen pa je bil veliko pozneje kot cerkev, v 19. stoletju. Kot pove že samo ime, je hram posvečen sv. Janezu Krstniku, za oltarjem lahko vidimo prizor krsta, kot pri vseh cerkvicah Nediških dolin pa je tudi za cerkvico nad Tarbijem značilno, da je imel prvotni tloris romansko, okroglo apsido, pozneje v obdobju zgodnje gotike, v 14. stoletju, pa je ta postala šesterokotne oblike. V 15. stoletju je cerkev sv. Janeza Krstnika doživela pomembno prenovo, pri kateri so sodelovali mojstri iz škofjeloške šole. Značilne za to šolo so bile živobarvne freske v ljudskem stilu, ki so imele nalogo, da preprostim vernikom nazorno predstavijo vsebino Nove in Stare zaveze z enostavno, vsem razumljivo simboliko in figurami. Božji hram je, podobno kot ostale votivne cerkvice v Benečiji, imel prvotno lesen oltar, ki so ga v 17. stoletju izdelali kobariški rezbarji. Takih oltarjev je bilo prvotno 44, imele so ga namreč čisto vse votivne cerkvice, zaradi mode in lažjega vzdrževanja pa so pod Beneško republiko večino oltarjev zamenjali z marmornatimi, ki niso zahtevali posebne nege in pozornosti. Nekatere, ki so se kljub težnji po prenovi ohranili, je pozneje načel zob časa in do današnjih dni se jih je žal ohranilo le devet, med njimi znamenita oltarja v Kleniji in Barnasu.
Tudi cerkev sv. Janeza Krstnika je zgrajena visoko na vzpetini in je približno četrt ure oddaljena od Dolenjega Tarbija. Kot vse ostale votivne cerkvice je služila tudi kot obrambna točka in razgledni stolp, med prvo svetovno vojno pa kot bolnišnica za ranjence in vojaško zavetišče. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

28.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!