Suzin svet

Črta, ki mori in ubija (2)

Črta, ki mori in ubija (2)

Piše Suzi Pertot / Dolina Idrije in njen krvaveči spomin na čase med prvo svetovno vojno

Naš pohod po pobočjih Špika in travnikih nad Kamenico se nadaljuje v neusmiljenem nalivu. Ko smo na polovici poti in na odprtem pobočju, se vzdigne še močna burja, tako da začutimo mraz in stisko, ki je dolge mesece pestila vojake v rovih in skrivališčih, medtem ko so čakali, da bo sovražnik nekje z Banjščice napadel četrto obrambno črto. Skrivališč, zavetišč, strelskih lin in postojank, od koder so se oglašali topovi in mitraljezi, je toliko, da si jih ne utegnemo v celoti ogledati. Preraščajo jih gozd, zelenje in robida. In prekrivajo rane, ki so jih povzročile granate in krogle. Počasi zapuščamo pot, ki vodi po ozkih strelskih jarkih nad dolino Idrije, in se priključimo veliko bolj zavetni planinski stezi z belo-rdečo markacijo, ki povezuje Staro Goro s Kolovratom in teče vštric evropske planinske poti Alpe Adria Trail. Pot je izredno lepa, saj je grebenskega značaja, malo je spustov in vzponov, veliko pa razgledov na Idrsko dolino, Kanalski Kolovrat in Korado, na drugi strani pa na Nediške doline s Krnom in Matajurjem v ozadju. Pot imajo zelo radi Avstrijci, o njej in o Nediških dolinah nasploh so se avtorji Gerhard Pilgram, Wilhelm Berger, Werner Koroschitz in Annemarie Pilgram-Ribitsch razpisali v priljubljeni knjigi o Zadnjih dolinah v originalu Die letzten Taler, ki je bila prevedena tudi v italijanščino in na zelo slikovit, originalen način pripoveduje o obmejnem pasu Furlanije. Odkar je izšla, ni nič nenavadnega, ko ob vsakem vremenu in v vsakem letnem času na osamljenih pobočjih Benečije srečuješ Avstrijce in Nemce v pohodniški opremi. Kljub neprijaznemu vremenu smo tudi mi naleteli na skupino pogumnih avstrijskih deklet, ki so nas, zavite v anorake, spraševale, kako daleč je še do Čedada. Že naveličani samotne meglene sobote smo se kaj radi ustavili in preizkusili svoje znanje nemščine v kratkem prijateljskem pogovoru. Kmalu zatem, ko smo si že ogledovali pobočja, od koder so italijanski vojaki branili do zadnjih moči svoje postojanke pred avstro-ogrsko vojsko, ki je prodirala s strani Kolovrata, smo srečali še prijazno skupino Avstralcev. Kljub dežju in vetru, čeprav premraženi in premočeni, so bili navdušeni nad potjo in pokrajino.
Planinska pot, ki jo imenujejo tudi Sentiero Italia (pot Italija) ravno zaradi krvavih vojnih spominov, nas po krajšem vzponu pripelje na vzpetino San Nicolo’, na vrh Svetega Nikolaja, na katerem stoji istoimenska cerkvica. Gre za eno izmed štiriinštiridesetih votivnih cerkvic v Nediških dolinah, v kateri pa se je ohranilo le malo pričevanj na prvotno gotsko zgradbo. Izginile so tudi freske, ki so bile značilne za vse te cerkvice. Cerkev sv. Nikolaja je bila zgrajena med 13. in 15. stoletjem, prenov pa je bilo v zgodovini veliko, največ v 18. stoletju, ko je cerkev povsem izgubila svoj prvotni videz. Kot je značilno za vse zgodnjekrščanske cerkve, je tudi cerkvica sv. Nikolaja obrnjena z apsido proti vzhodu. Kristusov simbol je bilo namreč sonce (Sol Justitiae, Sol invictus, Sol salutis); cerkev je imela vedno obliko romanskega križa, verniki pa so vanjo vstopali na zahodni strani, ob vznožju križa, in se nato pomikali proti vzhodu, kar je pomenilo pot h Kristusovemu vstajenju. Votivna cerkvica je služila prebivalcem vasice Jagnjed (Iainich), ki so ob nedeljah do nje pešačili približno dvajset minut, da so se lahko udeležili verskega obreda. Kot vse podobne cerkvice v Benečiji stoji tudi hram, posvečen sv. Nikolaju, na visoki, razgledni vzpetini, od koder se je v času, ko je bilo vegetacije malo ali nič, videlo daleč v dolino Idrije, na zahodu pa je pogled segal do ostalih cerkvic na obronkih Rečanske doline in doline Arbeča. Cerkev je bila torej tudi opazovalnica in obrambna točka, s katere so domačini v primeru naravne nesreče ali sovražnih napadov s prižiganjem ognjev opozarjali druge prebivalce na nevarnost.
Zgodovina pa se žal pogostokrat ponavlja. Dolgo let po turških vpadih je na teh mejnih pobočjih spet tekla kri. Vrh sv. Nikolaja je bil daljnega 27. oktobra 1917 prizorišče brezupnega odpora italijanskih vojakov, pripadnikov brigad Elba in Taro, ki so preživeli kobariški poraz in napade avstrijske divizije na celotno obrambno črto. Cerkvica je po tistih bojih postala spomenik krvavega odpora na življenje in smrt. Tabla ob vhodu pripoveduje, da je bila že med boji, tako kot večina cerkva na fronti, spremenjena v zasilno vojaško bolnišnico, 28. oktobra 1917, ko je orožje končno utihnilo, pa so verniki podutanske fare, skupaj z duhovnikom Giovannijem Petričičem, okoli cerkve pokopali trideset nemških vojakov in nekaj desetin padlih Italijanov. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

21.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!