Suzin svet

Črta, ki mori in ubija (1)

Črta, ki mori in ubija (1)

Piše Suzi Pertot / Dolina Idrije in njen krvaveči spomin na čase med prvo svetovno vojno

Greben nad dolino Idrije (Judrio), ki povezuje Staro Goro s Kolovratom, je nedvomno eden najlepših v Nediških dolinah. Vrhovi, mimo katerih pelje označena planinska pot, so visoki od šeststo do preko devetsto metrov nad morjem. Danes je vsa ta od ljudi pozabljena dežela obraščena z bogatimi gozdovi, v katerih prevladujejo jesen, gaber in kostanj, še pred štiridesetimi leti pa je bilo tu veliko več pašnikov in travnikov, drevja le malo, največ kostanjev. Zdaj, ko so vsa pobočja zavita v zeleno preobleko bohotnih gozdov, si gole pokrajine skoraj ne moremo več predstavljati.
Kljub temu da že več let živim pod Staro Goro, med Brdi in Benečijo, kot imam navado reči kraju, ki mi je postal dom, lahko trdim, da še vedno zelo površno poznam te vrhove in pobočja, ki jih je zgodovina tako težko zaznamovala in jim zadala trajni pečat bolečine in osamljenosti. Zato sem se kljub precej neugodni vremenski napovedi rada prijavila na pohod z vodičem Antoniom de Tonijem, za katerega vem, da naše kraje odlično pozna in o njih pripoveduje tako živo, da nam je že vsak korak zanimiv.
Opremljeni z dežniki, ki so sicer že po nekaj urah klonili vetru in nalivu ter nalomljeni končali v najbližjem smetnjaku, anoraki in nepremočljivo obutvijo, smo se od svetišča na Stari Gori odpravili proti končnemu cilju, Gorenjemu Tarbiju. V začetku smo hodili po asfaltu, največ pa po zaznamovanih planinskih poteh. Kot smo kmalu izvedeli, smo nekaj nad deset kilometrov dolgo pot prehodili v nasprotni smeri, kot so jo leta 1917 prepešačili umikajoči se italijanski bataljoni utrujenih, premraženih in bolnih vojakov. Na Staro Goro in grebene okoli nje se kot izletnik podajam že leta, planinske steze imam tako rekoč v žepu, lepote gora in gozdov tudi, kljub temu pa, kot večina izmed nas, teptam razvaline zgodovinskih spomenikov, ne da bi jih sploh opazila, zaslutila ali vedela zanje.
Malokdo, ki se pelje na Staro Goro in morda zraven še nekaj prigrizne v gostilni Trivio, ki je na poti v Podutano (San Leonardo) privlačna predvsem kot razgledišče, ve, da se pelje pravzaprav po stari vojaški poti, namenjeni prevozu orožja, hrane in ostalih potrebščin na bojno črto. Gre za Četrto obrambno črto, ki je med prvo svetovno vojno povezovala Staro Goro s Kolovratom in je, če izmerimo vse jarke, skrivališča, bunkerje in opazovalne točke, v celoti merila 50 km. Cesta, ki je danes lepo asfaltirana, in kar je že redkost v Nediških dolinah, tudi lepo vzdrževana, je zdaj turistična pot, ki ne skopari z razgledi po dolinah in po kateri se tako radi vozijo Avstrijci, Nemci pa tudi Furlani. Nekdaj so tod vozili tovornjaki, ki so oskrbovali številne postojanke, tod pa so se oktobra 1917 umikale brigade Elba, Taro in Firenze, in sicer po zgodovinskem porazu na Kobariškem, 24. oktobra 1917. Izmučeni vojaki, ki so tu čakali na napad, stradali in prezebali, pa so zapuščali jarke in bežali z ostalimi.
Cesta, ki je dandanes samotna povezovalna pot, po kateri se lahko sprehajaš uro in več, ne da bi se srečal z avtomobilom, je bila v vojnih časih kar široka prometnica, dvopasovnica, namenjena težkim tovornjakom in pehoti. Pomislimo le, da so brigade, ki so se odpravljale na fronto ali se od tam umikale, štele od 5000 do 8000 mož, poleg tega pa se je z njimi premikala vsa logistika, hrana, orožje in živali.
Dež neusmiljeno lije, tako da vsaj nekoliko občutim nelagodje tistih, ki so tu prebili leto, dve ali več v najhujših vremenskih razmerah. Cesto zapustimo in gremo po označeni stezi proti Špiku. Kljub vsemu si težko predstavljam gola pobočja, ropot granat in hrup bataljonov. Tako daleč je nam vse to, nam, ki smo menda ena redkih generacij, ki ni nikoli, ali bolje rečeno ni še, okusila vojne. Medtem ko se z naših anorakov cedi voda in se v čevljih že čuti prva neprijetna mokrota, se počasi vzpenjamo na Špik, 661 metrov visoko vzpetino, ki sicer ne izstopa preveč od ostalega grebena. Tu so po kobariškem porazu od 24. do 27. okrobra, ko je prišlo do čedajske bitke, potekali krvavi boji za življenje ali smrt. Izhoda ni bilo, samo boj, dokler ni padel zadnji mož ali dokler niso ujeli zadnjega vojaka. Italijani so skušali namreč preprečiti vdor avstrijskih bataljonov, ki pa niso napadli z Banjške planote, kot so generali pričakovali, ampak so prodrli pri Kobaridu in s tem presenetili že izmučene branitelje. Žalostno. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

14.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!