“Človeštvo se bo ohranilo, samo če bo sprejelo, da je etično razmišljanje začetek razmišljanja”

Prof. dr. Edvard Kovač (1950) je mednarodno priznan filozof, teolog, antropolog in esejist. Predava na treh fakultetah ljubljanske univerze, spomladi pa tudi na Katoliški univerzi v Toulousu v Franciji. Bil je učenec francoskega filozofa etike Emmanuela Lévinasa, sedaj je njegov razlagalec in prevajalec v slovenščino. Je tudi predsednik Odbora pisateljev za mir mednarodnega PEN-a in član Slovenskega PEN centra, ki med drugim prireja 24. septembra letos simpozij ob 100. obletnici pisateljice in prevajalke Mire Mihelič, istega meseca pa še simpozij o judovstvu. Zanimajo ga etična vprašanja, pojmovanje človeka in sodobne dileme, ukvarja se s področji postmoderne družbe in vzgoje. Je strokovnjak za filozofsko antropologijo in sodobno filozofijo. Za zbirko esejev Oddaljena bližina je leta 2000 prejel Rožančevo nagrado, leta 2007 so mu podelili francosko državno odlikovanje viteza Reda za zasluge, leta 2006 pa odlikovanje Reda umetnosti in jezikoslovja. Z Drage na Opčinah ga poznamo kot iskrivega predavatelja in prijetnega sogovornika.
S polnim srcem vprašanj sem ga obiskal v Frančiškanskem samostanu na ljubljanskem “Prešercu”, kjer je okusni kavi pod Mencingerjevo poznobaročno “Pomnožitvijo kruha” sledil razgiban pogovor.

Dr. Kovač, današnja družba je znana po svoji raztreščenosti in radikalni pluralnosti, hkrati pa opažamo težnje po enakosti. Kako si vi razlagate postmoderni trenutek in današnjega človeka, njegovo “različnost” in njegovo “enakost”?
Današnja družba je res paradoksalna. Paradoks se kaže že v tem, da si ni zmogla izbrati svojega imena, rečemo ji kar pomoderna družba: hkrati je in ni več moderna. Nadaljuje tehnične in industrijske pridobitve ter zahteve po svobodi posameznika. Na drugi strani se je ta družba upehala, postala je zagrenjena in potlačena. Ozira se v preteklost, iz tradicije in izročila jemlje posamezne elemente ter jih združuje z modernimi težnjami. To ni sinteza, temveč sobivanje novega in starega. Od tu izhaja paradoks, ki ste ga omenili: na eni strani velika različnost in nujno spoštovanje raznolikosti sveta, hkrati pa vidimo, da se pojavlja nova ideologija enakosti, ki hoče stvari poenotiti. Vse ljudi želi meriti z istimi vatlji. Poglejte subkulturna gibanja in pomislite: kamorkoli stopamo, poslušamo isto glasbo, vidimo mlade, ki so enako oblečeni, ki se enako izražajo. V ta paradoks se sedaj seveda uvršča tudi krščanstvo.
Kant v svojem spisu “Kaj je razsvetljenstvo”, pravi, da lahko človek izstopi iz nedoletnosti s svobodo svojega kritičnega razuma. Ali to pomeni, da vsak odloča in določa zase, kaj je dobro in kaj ne? Ali je vsakdo, od takrat naprej, čisto svoboden glede svojega ravnanja?
Imam občutek, da se je Kantu, v obravnavanju njegove dediščine, zgodila velika krivica. Kant res govori, da je vsak posameznik sposoben spoznati, kaj je dobro, prav tako pa jasno pove, da mora pri tem misliti tudi na druge. “Delaj tako, da bo tvoje ravnanje lahko zakon za vse ljudi”, pravi. Rad se pošalim s svojimi učenci in jim pravim, da je bila moja stara mama Kantova učenka, pa sploh ni vedela, da je Kant obstajal. Rekla mi je: “Fant, bodi pameten, saj si velik! Pomisli, kaj bi bilo, ko bi vsi tako delali”. To je Kantova zahteva, pomisliti na druge. Pomisliti, ali bo to, kar delamo, za druge prijetno ali pa jim bo prinašalo bolečino. Toda vaše vprašanje je seveda umestno: že krščanski personalisti in kasneje nemški filozof Habermas so Kantu očitali, da je njegov “svobodni” človek, kljub temu da misli na druge, še vedno osamljen. To pomeni: lahko bo prišel do univerzalnega moralnega zakona samo takrat, ko se bo z drugimi tudi odkrito pogovarjal.
Pa se vseeno povrniva k razsvetljenstvu. Ali ne mislite, da je razsvetljenstvo zašlo v krizo? Občutek imam, da te etične univerzalnosti ni več. Današnji človek gleda samo nase, vsak želi svoje, individualizem zmaguje.
Imate prav, današnja družba je v krizi, toda tudi individualizem, ki ga omenjate, preživlja krizno obdobje. V krizi je tudi posameznikova težnja, da bi človek sam vse spoznal in bil srečen brez pomoči drugega. Dovolj zgovorna je francoska knjiga “Teror užitka”, ki meri na individualni užitek. Že naš pesnik Simon Gregorčič je rekel, da srečen ni, kdor srečo uživa sam. Današnji postmoderni trenutek je tej vrsti individualizma vrgel nezaupnico. To ne pomeni vračanja v kolektivizem in nekakšno stapljanje v čredniško maso. Prav obratno, pomeni, da danes človek postaja več kot posameznik, postal bo oseba. Želi imeti osebni odnos do drugih. Še naprej se bo individualno uresničeval, hkrati pa bo individualizem v sebi razbijal in se opiral na drugega človeka. Osebno poslanstvo mu bo pomenilo uresničenje drugega.
Posameznik danes odloča zase, z razumom se je dotaknil neba. Kje vidite v teh časih vlogo krščanske misli in take življenjske drže, ki upošteva religijo? Ali ni krščanstvo prevzelo vlogo Sokrata, torej današjemu človeku ne pusti spati in ga vzmenirja z vprašanjem, da vendar prav vsega ne ve?
Tu smo pred novim paradoksom. Če je razsvetljenski človek še mislil, da mu bo razum pomagal do sreče, do reševanja družbenih problemov in absolutne vednosti, današnji človek ni samo odčaral svet, je tudi odčaral sebe. Ugotovil je, da klasični razum ni dovolj. Priti more do globlje, nove modrosti, ki je višja kot sam razum. Današnji človek išče to modrost v duhovnosti. Res je, da se zahodni človek obrača k vzhodnjaški modrosti, vendar išče duhovnost tudi znotraj krščanske tradicije. Zanimiv je pojav, ki ga opažamo v Evropi: v upadu je obredno krščanstvo, ljudje se torej manj udeležujejo maš, na drugi strani pa se veča zanimanje za duhovnost. Pomislimo na Francijo kot najbolj sekularizirano, laično deželo: nedeljnikov je malo, a približno 6 milijonov Francozov letno opravi duhovne vaje in še več se jih poda na kakšno romanje. Tipična definicija današnjega vernika je, da je postal iskatelj duhovnosti in romar, popotnik. Potuje po drugih verstvih, vendar roma tudi doma, v svoji deželi in v svoji veri, se pravi krščanstvu.
Kako pa sedaj osnovati družbo, ki bo hkrati različna in hkrati povezana? Tu imam v mislih Evropo in njeno medkulturnost. Ali mislite, da smo Evropejci sposobni živeti skupaj?
Paradoks se kaže tudi pri gradnji skupne Evrope. Poskusov združene Evrope je bilo skozi zgodovino veliko, a vedno je šlo za to, da je ta prostor združevala ena država, en narod. Tudi Napoleon je vsaj za kratek čas to storil. Danes smo se docela odrekli modelu, da bi neka država sama in pod svoje okrilje združila vso Evropo. Odrekli smo se tudi ameriškemu modelu talilnega lonca. Poskušamo izpeljati nekaj, kar nikoli ni obstajalo, poskušamo živeti združeni in hkrati ohranjati svojo identiteto. Kaj je tisto, kar nas bo združilo in hkrati ne bo ukinjalo naše posamičnosti? Združevati se moramo ekonomsko, finančno, žal tudi na vojaškem področju, v teh domenah imamo višjo, naddržavno avtoriteto. Toda kaj sedaj, ko padajo državni simboli, kot so nacionalni denar in lastna ekonomska odgovornost? Vse države, ki v svojem šolskem sistemu niso zastavile zahteve po večjem znanju iz nacionalne zgodovine, literature in jezika, zbegano stopajo v krizo svoje identitete. In ravno tu smo lahko slovanski narodi, ki smo od nekdaj živeli onkraj državnih tvorb, velik vzor in navdih združeni Evropi. Imamo pogoje, da poudarimo našo kulturno in nacionalno posamičnost, ljubosumno jo lahko čuvamo v javnosti, v političnem življenju in s tem utrjujemo svojo identiteto. Pomislimo, da je slovenščina ne le jezik manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem ter državniški jezik RS, slovenščina je tudi državniški jezik evroobmočja ter je bila skozi pol leta predsedovanja Evropski uniji vodilni jezik.
Omenili ste že vprašanje nacionalnosti, kaj pa menite o porastu nacionalizmov? Ali tudi vi čutite, da postajajo znova nasilni?
Zanimivo je, da se nacionalizmi okrepijo takrat, ko upeha narodova duhovna, kulturna in družbena ustvarjalnost. Bombe na Korziki postavljajo tisti, ki ne govorijo korziško. Za Baske velja podobno: takrat, ko so se ustavili v svojem duhovnem in kulturnem prerojevanju, so se odločili za nasilje. Identiteta, ki ni zdravo ustvarjalna in ki ni odprta, je strašno šibka in prav takrat postane nasilna. Identiteta se lahko resnično bogati samo v dialogu z drugimi kulturami, duhovnostmi, ustvarjalnostmi.
Zakaj moramo v teh “konkretnih” časih pogledati tudi onkraj utilitaristične logike? Se vam ne zdi, da se Evropa in svetovna politika ter ekonomija odvijajo izključno po načelih uspešnosti, uporabnosti in pragmatičnosti?
Osebno menim, da sta v zahodnem svetu dva miselna svetova, dve mentaliteti. Na eni strani imamo anglo-saksonski svet, ki je po svoji naravi pragmatičen. To izvira iz nominalizma srednjega veka, ki pravi, da ne vemo, kaj je res. Globoka resnica, resnica življenja ni dostopna, zato se pač dogovorimo in ustvarimo zakone, kako bomo živeli. Podobno tudi danes pragmatizem nima samostojnega moralnega premisleka, saj etiko enači s pravom. V Angliji je moralno tisto, kar je pravno dovoljeno. Dokler angleški parlament ni izglasoval norm o vprašanjih bioetike (kaj narediti z zarodkom, na primer), so tehnični “znanstveniki” nemoteno – tehtam besede – izvajali grozodejstva in zarodke uporabljali npr. za izdelavo kozmetičnih izdelkov. Na drugi imamo francosko-nemško Evropo. To je kontinentalna Evropa in njena posebnost je ta, da v njeni mentaliteti obstaja avtonomen moralni razmislek. Tudi če pravo nekaj dovoljuje, lahko temeljna etika stvar prepove in človeka usmerja v drugačno obnašanje, tudi takšno, ki nasprotuje zakonu. Mi postavljamo etiko na začetek, Anglosaksonci pa na konec vzročne verige. Tu dajem prav svojemu velikemu učitelju Emmanuelu Lévinasu, ki pravi, da se bo človeštvo ohranilo samo, če bo sprejelo, da je etično razmišljanje začetek mišljenja. Preden nekoga spoznam, lahko že čutim zanj odgovornost in sprejmem, da sem do njega sočuten.
Ali lahko še nekoliko poglobite tezo, da je etično razmišljanje začetek razmišljanja?
Lévinas je prišel do spoznanja, da sta holokavst in druga svetovna vojna nastala, kljub temu da je razsvetljenska misel cvetela. Kako je mogoče, da zahodna civilizacija ni bila sposobna ustaviti takih grozodejstev? Odgovor dobimo v izvoru misli same: sprejeti je potrebno, da se človek ne prebuja k misli samo zato, ker bi bil radoveden. Filozofija ni le ljubezen do modrosti, kar bi lahko pomenilo tudi “rad imeti vednost”, torej biti radoveden. Toda radovednost ni dovolj za etiko, razmišljanje se začne z empatijo, to je občutkom, da drugi lahko trpi. Naj nam pojasni prizor: deklica, ki še ne govori in vidi svojo mamo jokati, ji prinese v tolažbo svojo punčko. Ta deklica se prebuja k etičnemu mišljenju in etični besedi, k najgloblji misli in razkriva temelj mišljenja ter osnovo osebnih odnosov. To je prava odgovornost, ki je odgovornost za bolečino drugega. Ko se prebujam k odgovornosti in vidim solzni obraz drugega, takrat čutim, da mu moram dati odgovor in tudi sam se rojevam k besedi, k misli. Paradigma mišljenja 21. stoletja bo morda ta, da je prva filozofija etika in da je etika začetek človeške misli. To ne pomeni, da bomo zanemarili znanstveno radovednost in da ne bomo hodili več v šolo, a to radovednost bo usmerjala ljubezen in odgovornost do drugega.
Kje mislite, da bi danes najbolj potrebovali etiko, etični premislek in delovanje? Občutek imam, da veliko govorimo o etiki, toda v praksi je je tako malo…
Vedno, kadar smo v krizi, gremo na začetek. Že Descartes je v spisu “O metodi” povedal, da moramo iti na začetek in v izbrani smeri do konca. Na začetku ugotovimo, kako se prebujamo v odnosu z drugim, vendar medosebni odnos ostane tudi, potem ko nekdo umre. Odgovornost do drugega ima neskončno razsežnost, ki ne preneha po smrti. Ta temeljni etični odnos lahko razumemo z nekaj ključnimi simboli, sam bi med njimi izbral tri. Najprej paradigma odnosa med možem in ženo. V njem žena ni spoštovana zato, ker prinaša veselje in odganja dolgčas, ampak zato, ker nam prinaša novo stvarnost, novo resničnost, novo človeško skrivnost. Drugi temeljni odnos je odnos do otroka. Ta je nebogljen, nemočen, obupan, mi govorimo namesto njega. Odgovornost do otroka ne pomeni spoštovati ga kot podaljšek sebe, ampak kot nekaj čisto novega, nenadejanega, presenetljivega. Tretji temeljni odnos je zame odnos do skrajnih revežev, marginalcev na robu družbe, ki jih ne smemo pustiti propasti. To so tri podobe živega Boga med nami, saj se tudi po Dostojevskem neskončni Bog razkriva v ženi, otroku in beraču. Prerok Izaija pravi: pomagaj vdovi, rešuj siroto in spoštuj tujca, ki je bil takrat največji berač. Temeljna etičnost stoji v teh treh temeljnih kategorijah družbe.
Trije modeli odnosov do bližnjega, ki jih predstavljate (žena, otrok, berač) so univerzalni za zahodno krščansko civilizacijo. Kaj se vam pa zdi, da je od tega najbolj šibko v slovenski družbi?
Če dovolite, bi šel globlje in rekel, da najbolj šepa temeljna vrednota, da smo neskončno odgovorni za drugega tudi po smrti. Poglejte, po vojni so bili pri nas umorjeni otroci, žene in “tujci”, tujci vsaj po miselnosti, ki niso bili deležni spoštljivega pogreba. To je antropološka danost, o kateri govori Claude Lévi-Strauss: človek je postal človek, ko je začel svoje pokojne pokopavati, se pravi, ko je začel biti odgovoren zanje tudi po smrti. Dokler nam ne bo uspelo iti onkraj političnih debat in se vrniti k temeljni etičnosti, temeljni spoštljivosti, bomo težko gradili temeljno družbo. Zdi se mi prav, da to uredi še naša generacija, saj nimamo pravice tega bremena prenašati na mladi rod.
Dovolite še, da se ustavim ob čisto konkretnih vprašanjih bolečine slovenskega krščanstva, saj našo Cerkev pretresajo mariborska afera, izgon nadškofa Alojza Urana in veliko spremnih komentarjev. Kaj bi nam lahko rekli ob teh bolečih vprašanjih?
Slovensko krščanstvo je skozi zgodovino vedno igralo nadomestno, a pomembno vlogo. Izgubili smo krvno plemstvo, ohranili pa smo duhovno plemstvo, duhovnike. Ker nam je manjkala širša laična inteligenca, so slovenski duhovniki ustanavljali čitalnice in nedeljske šole. Še naprej, ker ni bilo politične elite, smo v Sloveniji dobili klerikalno stranko. Ob osamosvojitvi Slovenije je ponovno prišla ideja, da slovenska država ne bo vsega zmogla (pluralno šolstvo, socialno skrbstvo) in da je prav, da bi imela slovenska Cerkev po nemškem modelu tudi socialne, šolske in kulturne ustanove. Mariborski cerkveni ekonomski krog je zato stopil v ekonomsko in finančno bitko. Ta odločitev je bila zgrešena in usodno zmotna. Prišel je trenutek, ko mora slovenska Cerkev pustiti slovenskemu laiškemu krogu avtonomnost ekonomskega, finančnega in političnega mišljenja. Drugi vatikanski koncil je bil jasen: prvenstveno, resnično poslanstvo Cerkve je njena duhovnost. Mislim, da bo slovenska Cerkev pravi preporod doživela takrat, ko bomo vsi, predvsem pa cerkveni vrh priznali, da je njena vloga čisto drugje kot pa v delničarstvu. Če bi ekonomska pobuda Cerkve v Mariboru uspela, bi bilo še slabše, kot je sedaj, ko je polomija, saj se nikoli ne bi mogli otresti svoje ekonomsko-politične pojavnosti in bi duhovno poslanstvo ostalo zamegljeno. Božja previdnost nas je tako prisilila k izraziti evangeljski drži, od nas samih pa je odvisno, če bomo rekli Bogu hvala tudi zato.
Razumeli boste, saj v Ljubljano prihajam v imenu Tržačanov in Goričanov, da vas sprašujem, kakšen odnos imate do slovenske manjšine v Italiji?
Moram vam povedati, da v tržaškem in goriškem slovenstvu čutim nekaj zelo dragocenega za slovenstvo nasploh. Tudi vaš utrip življenja in mediteranska svežina pripadajo slovenski mentaliteti. V tem soglašam s prijateljem, pokojnim pisateljem Marjanom Rožancem, ki se je preselil na Kras in je govoril: “Mi, Mediteranci”. Če bi se matična Slovenija bolje zavedala, da njena identiteta sega vse tja do Tržaškega zaliva, goriških gričev in videmske ravnine, bi tudi naša ljubljanska srenja bila drugačna, boljša. Lažje bi prenašala svojo malenkostnost in uspelo bi ji širše pogledati v daljavo. Odrekli bi se svetobolju, v katerega na trenutke zapadamo. Primorska sončnost in veselje sta tudi naša identiteta. Ko opazujem mlade zamejce na ljubljanskih ulicah, imam prijeten občutek, da Trst in Gorica segata do Ljubljane.
Jernej Šček

Pogovor / Prof. Edvard Kovač

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme