“Človeštvo ne more brez poezije”
TKS / Glasbeno-pesniški večer
Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanosti in kulturo UNESCO je leta 1999 razglasila 21. marec za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu. Ob tej priložnosti je prav v četrtek, 21. marca 2024, v Tržaškem knjižnem središču potekal glasbeno-pesniški večer, ki so ga s skupnimi močmi priredili založba Mladika, Založništvo tržaškega tiska in Tržaško knjižno središče. Gosta kulturnega večera z naslovom Soba 330 sta bila pesnika in pisatelja Marij Čuk in Ace Mermolja. Poseben čar je večeru dal nastop glasbene skupine TOZD Umazani prsti – Dirty Fingers. Člana skupine Ivo Tul in Samo Ferluga sta poslušalcem zaigrala nekatere uspešnice z njihove zgoščenke Prešernovi bluzi, ki je izšla leta 2019. Prešernove pesmi O Vrba, Pod oknam, Kam in še druge so zadonele in napolnile Tržaško knjižno središče s pravim bluesovskim vzdušjem.
Prisotne sta na večeru najprej pozdravili urednici založbe Mladika in ZTT Nadia Roncelli in Martina Kafol. “Po dolgem času smo se odločili, da bomo spet obudili to kulturno pobudo s tem, da bo v celoti posvečena poeziji, tako govorjeni kot peti poeziji,” je pojasnila Nadia Roncelli. Urednici sta nato prebrali odlomka iz poslanice ob svetovnem dnevu poezije Društva slovenskih pisateljev, ki jo je napisala Veronika Dintinjana. “Pesem je, kot pravi Mallarmé, narejena iz besed, ne iz idej, vendar so te besede že davno ušle slovarskim definicijam; pomeni vznikajo iz odnosov med besedami in iz odnosa med bralcem in besedilom. Besede tudi niso breztelesne, iz zvokov so, tresljajev glasilk, iz diha, gibov prepone, iz ritma pospešenega ali upočasnjenega bitja srca. Naš svet, prepoln podatkov in (pravih in lažnivih, pomembnih in trivialnih) informacij, postaja kljub vse večji povezanosti sveta oguljeno površinski, neuravnovešen, sami s sabo smo v njem ujetniki časa, oropani presežne skrivnosti o svetem v svetu, o vsem, česar ne moremo in nočemo razumeti, ne preračunljivo prešteti, česar niti računalniki ne morejo izračunati. S pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu. Brati pesmi pomeni vstopati v odrešujočo bližino resničnega, kjer smo soočeni z grozo in smrtjo, z neskončno tišino, a tudi z lepoto, ki je ,strahotnega ravno še znosni začetek‘. Kjer si lahko podelimo Skrivnost, ne da bi jo dokončno izrekli.”
Naslov večera je torej bil Soba 330, soba v ljubljanskem študentskem domu, kjer sta Ace Mermolja in Marij Čuk v 70. letih živela kot študenta. Pesnika, prijatelja in bivša cimra sta povedala, da je tista soba postala shajališče marsičesa, prijateljev, zabave …“ Midva sva bila dober binom, ki je pomagal ustvarjalnosti. Poti so se nakar razšle, a tista žerjavica solidarnosti in prijateljstva med nama je ostala živa vse do danes,” je povedal Marij Čuk. Poezija, je nadaljeval pesnik, je neoprijemljiva snov, a je vedno prisotna. Človeštvo brez poezije ne more. Ace Mermolja je z zbranimi obujal zanimive spomine in anekdote iz tistih let v Ljubljani. Pesnika sta na večeru prebrala izbor pesmi, ki so nastale v ljubljanskem obdobju, in tudi najnovejše. Mermolja je občinstvu namenil Pesem, Ščinke, Miklavž, Samota, Avgust in še številne druge pesmi, Marij Čuk pa med drugimi Uničenje, Važnost rešitve, Praga 1, Zamejski pogovori, Pot od Trsta do Ljubljane.
