Človeški in Božji temelji
Pdf: stran 1 / stran 2 / stran 3 / stran 4
Tako je; kar velikokrat se to zgodi, ko rečemo nekaj pametnega, globokega, plemenitega. Ko pride prava beseda o pravem času. Pa ne kakršnakoli beseda, temveč je to naše govorno sporočilo tudi vsebinsko bogato. Imamo torej občutek, da nam je bila ta beseda zares od nekod dana, da je prišla kot “mana iz nebes”, kakor lepo pravi italijanski rek. Takrat se človek spomni evangeljskih besed: “Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili” (Mt 10,19). Če se potrudimo in se obrnemo na Boga, pridejo tudi prave besede, zlasti to velja za nas pridigarje, ki se velikokrat potem čudimo, kako naše besede niso imele nikakršnega učinka. Jezus o tem pravi: “Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas” (Mt 10,20). Tako je, Sveti Duh, ki ga pošilja Jezus Kristus, je tisti, ki govori v nas. Če ga prosimo, toliko bolj. Večkrat pa smo presenečeni, kako govori Božji Duh prav po vseh ljudeh, ne da bi ga sploh prosili, po vernih in nevernih, saj je sv. Tomaž Akvinski, Doctor Angelicus – Angelski učenjak – dejal, kako je, karkoli pametnega reče kdorkoli na tem svetu, od Svetega Duha. Zakaj? Spomnim se besed našega duhovnega voditelja dr. Primoža Krečiča (sicer tudi sodelavca naše priloge) iz semenišča: “Milost gre čez”. Čeprav se vedno nasmehnem ob teh besedah, pa vendarle drži, kako nas Bog prehiteva v svoji ljubezni in nam daje dobrotno svoje darove, četudi ga zanje še niti prosili nismo. Pa ne samo, kar govorimo, tudi tisto, kar delamo, je dobro in plemenito, če je od Boga. Kitica pesmi slednice 'Pridi, pridi, Sveti Duh', ki jo pojemo ali prebiramo na praznik Binkošti, namreč takole pravi: “Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje”. Ljudje večkrat govorimo in delamo tako, da preveč računamo le na svoje sposobnosti, ne prosimo pa k Svetemu Duhu za razsvetljenje. Potem se pa velikokrat čudimo, kako se naše delo, naša prizadevanja in podobne zadeve sesujejo kot hišica iz kart. Gradimo namreč na napačnih temeljih. Imamo seveda veliko dobrih namenov in sklepov, a kaj, ko se brez pravega temelja vse spremeni v pravo nasprotje tistega, kar je bila naša prvotna zamisel ali želja. V zboru farizejev je Gamáliel, ko so sodili apostolom, jasno povedal, kaj se zgodi z zadevo, ki temelji le na človeških načrtih, kako pa je s tistim delom, čigar temelj zaupamo Bogu: “Če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti” (Apd 5,38-39). Vse tisto, kar delamo, pa Bogu ni po všeči, propade kakor hiša na pesku, katere “podrtija je bila velika”. Ob takšni podrtiji se nam vernikom ponudi priložnost, da ugotovimo, kako morebiti oz. skoraj zagotovo, nismo gradili na pravih temeljih. Tedaj je čas za tisto, kar počnemo v začetku vsake sv. maše: “Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil”… Kar je dobrega, prihaja od Boga, kar človek dela sam, brez Boga, je obsojeno na propad, ker je – kakor človek – zaznamovano z grehom. Z grehom pa je tako, da ga je treba najprej priznati in se ga pokesati. Tako se lahko začne graditi znova – na pravih temeljih, s pripravljenostjo, da za pretekle napake plačamo tudi potrebni davek. Takšno je življenje kristjana. Res je – kdor dela, tudi greši. Res je tudi, da je človeško, motiti se. Je pa tudi res, da je vztrajanje v grehu, diabolično. Takšno je tudi vztrajanje v lastnem prav, če se izkaže, da nimamo prav. Če se kristjan odpove svojemu ponosu in se pokesa, mu Bog krivdo dobrotno izbriše. Ker pa je ljubezen tudi pravična, je treba za svoje grehe tudi zadoščevati. To naredimo tako, da se čim bolj potrudimo popraviti povzročeno škodo. Na to drugo razsežnost, brez katere pa sprava ni popolna, smo v pokoncilski Cerkvi kar malo pozabili. Vendar, ali je ljubezen brez pravičnosti sploh prava ljubezen?
Andrej Vončina
// Priloga v formatu pdf // Najbrž se je kdaj zgodilo tudi vam, da ste rekli kaj takšnega, za kar ste si dejali: “Pa saj tega nisem mogel reči sam od sebe”...