“Človek je odstranil Boga”

Kdor je odhajal iz Kulturnega doma po predavanju prof. Umberta Galimbertija, ki je na povabilo Slovenskega izobraževalnega konzorcija (Slovika) in Slovenskega stalnega gledališča tržaškemu občinstvu predstavil svojo zadnjo knjigo z naslovom Cristianesimo. La religione del cielo vuoto (Krščanstvo. Religija praznega neba) , je dokaj brezupno zrl v svojo in družbeno prihodnost.
Nihilistična podstat, ki jo je filozof po nietzschejanski zapuščini sprejel za svoje sedanje presojanje sveta in družbe, ne ponuja namreč nikakršnega izhoda iz neizbežnega zatona zahodne družbe in krščanskega kulturnega izročila, na kateri je Zahod v stoletjih izoblikoval svoje obličje. Zahodni svet je namreč v pomanjkanju krščanskega etosa izgubil pozitivno vizijo prihodnosti, postal je skupek gospodarsko-finančnih interesov, ki še zdaleč niso v stanju, da bi odigrale centripetalno vlogo v koheziji naše družbene ureditve. Razlog za to nihilistično razpoloženje je ravno v ključni ‘napaki’ krščanstva, ki je še zlasti izgubilo vez z evangeljskim izročilom ljubezni in osnovalo svoj operativni ustroj na aristotelsko-platonski filozofski osnovi: ne preseneča torej, da se krščanstvo danes raje spopada z načeli (in nanje vezana vprašanja splava, istospolnih zvez, evtanazije itd.) kot pa s človekom (po evangeljskem vzoru namreč).
“Religija ni več urejevalka svetega, postaja zgolj agencija za etiko: izgubila je podobo Boga”, je dejal Galimberti, ki je na začetku svojega posega pojasnil vlogo, ki jo je religija imela pred tisočletji. Filozof je izhajal iz načela, da v človeku sobivata razum in norost: ta lastnost je močnejša od razuma. Zato da bi človek zajezil njen vpliv, se je odločil za razumno, pomensko enostransko občevanje z bližnjim (kar omogoča komunikacijo in ‘normalno’ življenje). Na verske obrede-rituale se je naslonil zato, da bi norost (to je skupek sobivanja nasprotnih si polov: dobro-zlo, ljubezen-sovraštvo, poštenost-nepoštenost, svoboda-ujetnišvo) pripisal oziroma prepustil božjemu. Ko človek občuje z božjim, znori (kot zgovorno opisujejo Bahantke). Bog in božji svet se zatorej nahajata onkraj človeških zakonitosti dobrega in zlega, skratka etike. Kako naj si človek s svojim razumom lahko sploh razlaga zahtevo Boga, naj Abraham žrtvuje svojega sina – se je vprašal predavatelj.
To ločnico med božjim in posvetnim je krščanstvo odpravilo. Krščanstvo je – po mnenju Galimbertija – nekdanji pojem božjega najprej očistilo negativnih lastnosti in jih naposled pripisalo le hudiču, ki zapeljuje človeka. Človek se sam ne more odrešiti, to lahko počne izključno po Božji volji; Bog je zaradi svoje milosti poslal na svet svojega sina, Jezusa Kristusa, učlovečenega Boga. S tem da je Bog prišel na zemljo, je “odmaknil sebe od neba in ga tako dejansko izpraznil” – je dejal. Občestvo je od takrat dalje zaradi božjega učlovečenja posledično sprejemalo tudi človeka za Boga, ki si sam kroji prihodnost v vidiku krščanske logike odrešenja: tako kot obstaja posmrtno življenje v Božjem objemu, tako lahko tudi zgodovina človeštva teži k odrešenjski, se pravi pozitivni prihodnosti. Tako zastavljen optimizem je krščanstvo posredovalo od srednjega veka dalje vsem človeškim izkušnjam in dejavnostim, kar je sprožilo prepričanje o nenehnem pozitivnem razvoju človeštva. Sočasno pa je zahodni svet, v prepričanju, da lahko v svojstvu božjega sam kroji svojo usodo, izoblikoval take družbene, finančne in tehnološke dinamike, v katerih ni več občutiti Božjega privoljenja. Človek je tako odstranil Boga, in če je že res, da je Bog po Nietzschejevem prepričanju mrtev (ker “smo ga mi usmrtili”), zahodna družba nima več prihodnosti, kateri lahko zaupa svoj optimizem. Tudi Cerkev – kot rečeno – se v tem trenutku raje ukvarja z etiko kot pa s človekom – je prepričan Galimberti …
IG

KULTURNI DOM V TRSTU / Predavanje prof. Galimbertija

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme