Civilizacije, ki ima vgrajen samouničevalni gen, ne moremo rešiti

Med simbole, ki jih uporabljamo pri praznovanju največjega krščanskega praznika, spadajo tudi velikonočna jajca, ki so v Sloveniji dobila različna imena: pirhi, pisanice, pisanke, remenke, rumenke, rumenice, praskanke, drsanke… Številna imena in tehnike okrasitve potrjujejo, da gre za priljubljen in pomemben simbol. Znana so tekmovanja v izdelavi takih in drugačnih okrašenih jajc, ki so razstavljene na razstavah, v nekaterih državah pa celo v javnih parkih in na mestnih trgih. Seveda tudi komercializacije pirhov ne manjka: pomislimo na čokoladna jajca, včasih napolnjena z igračami, ki so lahko tudi v nasprotju s sporočilom Velike noči. Res je, da so čokoladna jajca praktično darilo, za ljubitelje čokolade morda bolj okusna, kot prava jajca, ki so poleg tega do prekratkega veljala za nezdravo jed. Čokoladna jajca imajo še druge prednosti: ni jih potrebno niti kuhati, niti barvati. A kakšen simbol so lahko? Iz njih se ne more poroditi življenje; v njih najdemo le to, kar je nekdo, morda celo s slabim namenom, v njih podtaknil: plastiko, smeti!
Pravo jajce je simbol življenja. Porajajoče se življenje je zaščiteno z oklepom – z lupino. Na prvi pogled se zdi, da je življenje ujeto v grob, zaprto v ječo. Toda lupina ni predebela in porajajoče se življenje ob svojem času lupino prebije. In čeprav je lupina tanka, jajca ni mogoče zdrobiti, če ga istočasno stiskamo na njegovih polih. Kdo si je vse to tako zamislil? Kako čudovito! Vrhunski umetniki, kot sta npr. renesančni slikar Leonardo da Vinci in nadrealistični slikar Salvador Dalí, so se navdihovali prav ob preprostem jajcu, ki v resnici ni tako preprosto in daleč presega naše škatle in pravokotne tlorise hiš. Morda bo v naslednjih stoletjih prav jajce, kot simbol življenja, postalo razpoznavni znak “ljudstva družine” in tudi krščanske arhitekture. Zakaj bi ostali le pri bazilikah, ki se naslanjajo na arhitekturo rimskega imperija, saj danes poteka napad na življenje in spolnost in zato potrebujemo nova razpoznavna znamenja. Prav je, da smo, kot pri okrasitvi jajc, kreativni tudi na področju arhitekture. Marsikje že gradijo moderna naselja, ki posnemajo eskimske igluje, apulijske trulije ter druge okrogle stavbe s kupolami; verjetno zato, ker ima taka gradnja določene prednosti. Obstajajo tudi hiše, ki posnemajo obliko jajca.
Skrivnost življenja, ki se skriva v na videz nezanimivem in mrtvem jajcu, je velika. Kako to, da iz jajca “priraca” živ piščanec ali se izvali ptič, ki kmalu leti po zraku? Kakšna transformacija, kakšna metamorfoza! Smo podobnega spremenjenja, transformacije, prehoda, pashe sposobni tudi ljudje; bodisi kot posamezniki, bodisi kot skupnost?
Velika noč je praznovanje prehoda iz smrti v življenje. Kristjani verujemo, da je Jezus vstal od mrtvih in je sedaj Živ, Prisoten. Verujemo, da bomo na podoben način vstali tudi mi. Vse ob svojem času! Toda, katere korake je potrebno delati danes? Piščanec mora v jajcu narediti določen proces. Če na njem ne sedi “kloča”, če je premrzlo, prevroče, če se jajce prehitro razbije, do čudovite “izvalitve” ne pride. Iz čokoladnih jajc se prav gotovo ne bo nič izvalilo – kdor bi bil v tem primeru optimist, ni normalen in potrebuje zdravljenje! Po drugi strani – sploh še vemo in verjamemo, da se iz navadnega jajca, pod določenimi pogoji izleže življenje? Zanimivo bi bilo zares znanstveno raziskati razlike med kokošmi, ki so se zvalile iz jajc, ki jih je grela koklja, in kokošmi, ki se izvalijo v industrijskih valilnicah. Nisem znanstvenik in nisem delal znanstvenih raziskav, toda nos mi pravi, da je med enimi in drugimi kokošmi velika razlika.
Propadel je mogočen rimski imperij. Tudi naša civilizacija bo zagotovo propadla. Propadla bo tudi EU, ki je sicer teritorialno veliko manjša od slavnega rimskega imperija, za katero menimo, da je zaradi tehnologije, informatike in birokracije zelo napredna naddržavna tvorba. Morda se bo njen propad, če ne bo prišlo do radikalne spremembe, zgodil zelo kmalu. To ne pomeni, da na zemlji ne bo več življenja, da v Evropi ne bo več človeštva. Preživeli bodo ljudje, ki spoštujejo zakonitosti življenja. Všeč mi je primerjava nadškofa Frančiška Javierja Martineza iz Španije, ki našo civilizacijo primerja z vlakom, ki drvi v prepad. Temu vlaku ni več pomoči. Nihče ga ne more ustaviti. Naše civilizacije ni mogoče rešiti, ker ima vgrajen gen samouničenja. Kaj lahko v tej situaciji naredimo? (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

(Iz priloge Bodi človek! 13.4.2017)

Piše Bogdan Vidmar / Sporočilo velikonočnih pirhov

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme