Čiščenje zapuščenega objekta

Piše: Pavel Vidau Fotografije: Neva Hussu

Cerkvica sv. Florijana pri Banih

Pet let je minilo od obnovitve zunanjega dotrajanega razpadajočega ometa in zamenjave žlebov pri cerkvici sv. Florijana pri Banih, ki se nahaja na območju opuščene vojašnice. Bodičasta žična ograja, ki obdaja dobršen del tega zapuščenega objekta, ima veliko prehodnih odprtin, ki so jih naredile divje živali, pa tudi tisti, ki nezakonito vstopajo v notranjost tega kompleksa, kot tudi tisti t. i. softgunnersi, ki se za rekreacijo igrajo vojskovanje. Vaščani pa za potrebno vzdrževanje zunanjega prostora, ki obdaja cerkvico, moramo imeti posebno dovoljenje državne domene, da lahko opravimo nujna dela in ohranimo ta božji hram zanamcem. Po prejetem dovoljenju smo se z nekaterimi člani Jusa-Bani odpravili v notranjost opuščene vojašnice, kjer se nam je nudil pogled nepopisne zapuščenosti razpadajočih zgradb. Od zadnjega obiska za vzdrževalna dela do današnjih dni se je stanje dodatno poslabšalo. To je podoba razraščene goščave z izropanimi, razpadajočimi zgradbami in vdrtimi strešnimi kritinami, brez vrat in oken; skratka, res žalostno stanje pospešenega razpadanja vseh teh zgradb. Samo narava ostaja živa v tej zapuščenosti. Trava in drugo zelenje rasteta iz vsake razpoke betona ali asfalta, nezadržno se širita in prekrivata te razpadajoče strukture. Poleg zelenja, ki se je razrastlo tudi okrog cerkvice in vzdolž zidu dvorišča pred njo, je za nas, ki hodimo čistit, kar zahteven problem bršljan. Pričel se je namreč vzpenjati po obnovljenem zidu cerkvice kot tudi po dotrajanem zidu dvorišča. S koreninicami se je zajedel vsepovsod in ob odstranjevanju dodatno poškodoval bodisi obnovljeno barvo na cerkvici kot opeko dotrajanega zidu pred njo. Delo je bilo še kar zahtevno, a ob lepem vremenu je bilo v nekaj dneh opravljeno.

Kljub vsemu temu, ko vstopimo v notranjost tega kompleksa, ki je v preteklosti bil posest premožne družine Usta, nas še zmeraj vznemirja njena zgodovina. Tu so si zgradili poletni dvorec s pripadajočimi zgradbami in privatnim svetiščem, ki je v nadaljevanju prešlo v last družine Bidischini in končno Burgstallerja. Čeravno je bilo po koncu prve svetovne vojne vse porušeno za izgradnjo vojašnice, ostaja iz tistih davnih časov cerkvica, ki jo skušamo ohranjati za zanamce. In čeprav zdaj vse ostalo prekriva zelenje, se s tal oglaša preteklost; iz nekdanjega, zdaj zasutega vodnjaka raste lepa topola, nedaleč stran iz zasutega jaška raste trta in pod nogami votlo odmeva tam, kjer je bila nekoč velika prostorna klet teh posestnikov. Kljub razdejanju in zasutju teh uničenih prostorov se zgodovina iz tistih davnih časov na svoj način še javlja.

Naj končam ta zapis z zahvalo vsem, ki so se udeležili tega čiščenja.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme