Ciljala bom na čim višje!

Piše: Katarina Visintin

POGOVOR / Sara Piva, mlada odbojkarica

Sara Piva je devetnajstletna Sovodenjka, dijakinja petega letnika višje šole Žiga Zois v Gorici ter dolgoletna odbojkarica. V prostem času rada hodi na sprehode in posluša veliko glasbe. Pogovorila sem se z njo o njeni strasti do športa.

Sara, kdaj si začela igrati odbojko in kako je potekala tvoja pot v odbojkarskem svetu?

S športom se ukarjam že od mladih let. Najprej sem začela trenirati osnovno motoriko, nato pa sem se odločila za odbojko. Poskusila sem se tudi ukvarjati s klasičnim baletom in hip hop plesom, a nobena druga aktivnost me ni tako prevzela kakor odbojka. V začetku sem se ukvarjala z mikro odbojko in nato prešla k mini odbojki. Danes igram pri Soči, svoji domači ekipi. Nekaj časa sem trenirala tudi pri Mavrici, v Štandrežu ter za eno leto tudi v ekipi iz Gradišča.

Zaradi splošnega zdravstvenega stanja v državi, ki je pripeljalo do ukinitve športnih aktivnosti, so bili tudi vaši treningi prekinjeni. Kako ste se organizirali z ekipo v tem obdobju?

Med karanteno nam je trener pošiljal programe, ki so vkjučevali razne vaje, tek, seznam videoposnetkov s spleta in podobno. Večkrat smo se srečevali preko video konferenc, da smo lahko obdržali medsebojne stike. Ko se je poleti situacija sprostila, smo z ekipo trenirali na odprtem, kasneje pa tudi spet v telovadnici v Sovodnjah. Zdaj imamo treninge še vedno v telovadnici, in to štirikrat na teden. Sicer si moramo vsakič meriti telesno temperaturo in stalno nositi masko, kar je večkrat nadležno, predvsem ko telovadimo intenzivno.

Ali imaš kakega vzornika?

Iskreno povedano, nimam enega in edinega vzornika. Rada se zgledujem po vseh igralcih in igralkah odbojke. Mislim, da ima vsak odbojkar svojo posebno igro, pa čeprav so pravila enaka za vse. Vsak ima svoje tehnike in svoj način izražanja med tekmo. Zaradi tega najraje črpam navdih in se učim od vseh.

Z odbojko se ukvarjaš že kar veliko let. Kaj ti predstavlja ta šport?

Odbojka je zame popolno in pravo veselje. Vsakič ko stopim na igrišče, ko se srečam s soigralkami na treningu in ko kasneje tekmujemo skupaj, sem presrečna, kot majhen otrok v veliki trgovini bombonov. Odbojka mi je veliko pomagala tudi pri osebni oz. sami humani rasti. Naučila me je poslušati in ne imeti predsodkov, pred vsem pa sem pri igri razvila svoje spretnosti pri skupinskem delu. Zdaj sem kapetan ekipe, zato imam še večjo odgovornost. Ko si na takem položaju, je pomembno, da svoje skrbi pustiš izven telovadnice in na igrišču aktivno motiviraš in vodiš druge igralke. Tako obnašanje posredno vpliva tudi name, saj me ponovno poživi s pozitivnimi energijami.

Katera tekma ti je ostala najbolj v spominu in tudi v srcu?

Leta 2014, ko sem igrala pri Mavrici, smo z ekipo imele odločilno tekmo, s katero bi lahko prestopile v finale playoff-a. Spominjam se, da smo zaostajale in zgubljale tekmo za dva seta proti nič. Začel se je še tretji set. Proti koncu, ko smo zgubile že vse upanje, smo s soigralkami doživele preobrat in s skupno vztrajnostjo in trmo smo zmagale tekmo. Bilo je res intenzivno, a vredno vsega vloženega truda.

Ali misliš, da bi lahko bila odbojka v prihodnosti tvoje delo?

Če bi se to zgodilo, bi se mi uresničila želja, ki jo imam že iz otroštva. Želim si, da bi nekoč igrala v A ligi ali na olimpijskih igrah. Čeprav vem, da so to mogoče le sanje, vanje vneto verjamem. Gotovo pa bom do konca ciljala na čim višje.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme