Černova poezija je žarek svetlobe v temi noči Benečije
“V njih ni najti nič folklornega, preprostega in naivnega, temveč izrazito moderen pristop, poln bolečine. Osrednja tema Černovega pesniškega sveta je zemlja, ki so jo ljudje s trpljenjem obdelovali in vanjo polagali k večnemu počitku svoje drage. Zemlja ima dušo in nosi v sebi lepoto trav, cvetja, drevja in v njej pesnik začuti, da je tudi on del te narave, ki jo ljubi, kakor jo ljubijo tudi vsi njegovi bratje, tudi tisti, ki so odšli v širni svet”.
Tako je glede pesmi Viljema Černa zapisala v utemeljitvi nagrade Vstajenje komisija, ki je na podlagi pregleda 19 del z letnico izdaje 2013 podelila prav pesniku in kulturnemu delavcu iz Barda prestižno nagrado za pesniško zbirko Ko pouno noći je sarcé – Ko polno je noči srce. Delo sta izdala Goriška Mohorjeva družba in Kulturno društvo Ivan Trinko.
Nagrado so neutrudnemu prof. Černu podelili 28. aprila, na ponedeljkovem večeru DSI, ob prisotnosti predstavnice Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Irene Vadnjal, predsednika literarne sekcije Svetovnega slovenskega kongresa Andreja Ranta in pisatelja Borisa Pahorja.
Viljem Černo bo tako nagrado Vstajenje prištel priznanju, ki sta mu ga krovni organizaciji SSO in SKGZ izročili na letošnji osrednji Prešernovi proslavi v Kulturnem domu v Trstu. Tedanja podelitev je bila izraz zahvale zlasti zaradi njegovih strokovnih in družbenih zaslug v prid rojakom v videmski pokrajini in slovenski narodni skupnosti v Italiji nasploh, nagrada Vstajenje je pa namenjena izključno Černovi literarni dejavnosti, ki je v vsem njegovem življenju nastajala ‘v zatišju’. O tem vidiku je spregovoril tajnik založbe GMD Marko Tavčar, podrobneje pa je topose Černove poezije analiziral urednik zbirke Jakob Müller. On je uvodoma dejal, da iz Černovih verzov preveva ena sama ljubezen, ljubezen do domače zemlje in njenih ljudi. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, od katerih je prvi posvečen domači zemlji, drugi religiozni tematiki, tretji skupnosti pokojnih, zadnji pa jeziku. Černove poezije izžarevajo modernost bodisi v obliki bodisi v slogovnem vidiku, kot pričajo izbrane metafore. Navezanost na trpko preteklost domače zemlje pa dokazuje lirski subjekt besedil, ki se nenehno navezuje na skupnost. Čeprav so izvirne pesmi zbirke ujete v tersko narečje, je Müller mnenja, da njihova vsebinska moč in oblikovna prefinjenost presegata meje Benečije vse do evropske ravni. Podobnega mnenja je bil tudi Tavčar, ki je prepričan, da bodo pesmi Viljema Černa nagovarjale bralce na različnih ravneh.
Svojo pesniško žilico je letošnji prejemnik nagrade Vstajenje od leta 1982 zaupal domačemu medžupnijskemu glasilu Med nami pod lipo s križem. Černo je bil zadolžen pri urednikovanju le-tega, sam je prispeval pesmi, ki jih je nepodpisane objavljal v terskem narečju in italijanščini. Verzi so bili tematsko vezani na vsebino štirih verskih praznikov, ob katerih je glasilo izhajalo: ob Vseh svetih, Božiču, Veliki noči in za praznik Sv. Trojice. Domačemu župniku g. Renzu Calligaru in Luisi Cher pripada zasluga, da sta Viljema Černa ovrednotila kot pesnika, njuno prizadevanje je nato služilo ostalim strokovnjakom (Mileni Kožuh, Mihu Obitu in Davidu Bandlju), ki so v svoje antologije vključili Černove verze kot svojstven izraz narečne poezije Terskih dolin. In ravno jezikovni vidik je bil osišče, okrog katerega je Černo izdelal svoj pesniški načrt, ki je presegal goli literarni nivo: v slogu z najžlahtnejšim prizadevanjem domačih čedermacev je pesnik skoval pravi narodnostni program s sociolingvističnimi metodami, saj je bil z objavo svojih narečnih poezij ob italijanskem prevodu le-teh v medžupnijskem glasilu sposoben prenesti jezikovni kod, ki so ga rojaki Terskih dolin uporabljali v zasebnem okolju, v cerkev, se pravi v javnost.
Pesniška zbirka, ki sta jo izdala GMD in KD Ivan Trinko, pospešuje ta začetni korak v smer krepitve jezikovne in posledično narodne zavesti med rojaki, saj je izvirna podoba pesmi v knjigi Ko pouno noći je sarcé – Ko polno je noči srce našla ob italijanski različici tudi prevod v furlanščino in knjižno slovenščino. Ljudje Terskih dolin so tako spoznali, da je lahko njihovo narečje enakovredno ostalim jezikom (vključno s knjižno slovenščino) in da njihov način razmišljanja, doživljanja, čutenja in izpovedovanja ni prav nič manjvreden od načina razmišljanja, doživljanja, čutenja in izpovedovanja sosedov, s katerimi je bil odnos v preteklosti večkrat težaven.
Černovi sorojaki so v njegovih pesmih tudi zlahka prepoznali svojo usodo, ki je neodtujljivo vezana na zemljo, saj tematizirajo hribovski svet karnajsko-terskega dela Beneške Slovenije. Pesnikovi verzi oblikujejo zavest o domačih krajih in ljudeh: geografske koordinate se vežejo na zemljo, ki pridobiva dejanski snovni pridih, posamezniki pa na skupnost, ki živi v trajni labilnosti. Vsebina pesmi opeva hkrati globoko samoto in tragiko trdega življenja, ki je v eksistencialni pisavi natisnjena v duši terskega človeka. Močne demografske sunke je določalo boleče izseljeništvo: etnično telo se je krhalo in krhalo, vse do stanja ‘prazne tišine’. Pesnik pa svojo zemljo ljubi, prav tako ljubi njenega človeka, ki se zaveda svoje trenutnosti. V tem vidiku se globoko zasidra eshatološko pojmovanje stvarnosti in življenja: Černo verjame, da noč v človeškem srcu nima žarka, ima pa upanje, da se v posmrtnem življenju duša zateče k Božji milosti.
Tedaj bo človek odrešen in njegova zemlja tudi.
In ravno usodi beneške zemlje in njenega človeka je bil posvečen drugi del večera, ki ga je obogatila klavirska spretnost profesorja na špetrski Glasbeni matici, Davideja Tomasetiga. V pogovoru s predsednikom DSI Sergijem Pahorjem je Černo spregovoril o črnih straneh zgodovine Benečije, ko se je moral slovenski domačin dan za dnem boriti za to, da bi ohranil svojo jezikovno in kulturno dediščino. Italijanska država je represivno politiko izvajala od samega začetka, to je že pred 150 leti, vrh nasilja pa se je pokazal v času fašizma. Ta odnos je botroval zlasti intelektualnemu obubožanju Benečije, saj so njeni perspektivni sinovi bili prisiljeni zapustiti dom. Razmere se niso bog ve kaj spremenile po drugi svetovni vojni, ko je demokratična ureditev Italije s pavšalnim izgovorom o nevarnosti jugoslovanskega soseda “kaznovala otroke, ki so si upali govoriti slovensko”- je dejal Černo, ki je nanizal več primerov nasilnih metod ‘gladiatorjev’, to je italijanskih skrajnežev, ki so imeli državno podporo. Položaj Slovencev se je izboljšal po odobritvi zaščitnega zakona, ki je botroval ustanovitvi dvojezične šole v Špetru. Težave, ki jih danes doživlja špetrska šola, pa kažejo, da odpor pri nekaterih vplivnih krogih še ni prenehal: tragično je namreč dejstvo, da določeni politiki skušajo s smešnimi strokovnimi dognanji dokazati, da rezjanščina in tersko narečje nista slovenska dialekta.
Kot je pravilno ugotavljal Sergij Pahor ob koncu večera, lahko Slovenci na srečnejših področjih manjšinske naseljenosti v FJK imamo Benečane za zgled: kljub naštetim težavam so se v zadnjih 150 letih vsekakor bojevito držali prepričanja oziroma preprostega dejstva, da pripadajo slovenskemu narodu. Ta narodnostni program je zasledovalo veliko zaslužnih mož in čedermacev: nedvomno lahko uvrstimo v ta častni seznam tudi Viljema Černa.
IG
