Kristjani in družba

Cerkev Kristusa Odrešenika naj še naprej daje nove in nove sadove

Cerkev Kristusa Odrešenika naj še naprej daje nove in nove sadove

Nova Gorica / Ob 40. obletnici začetka gradnje cerkve

Ob koncu prejšnjega tedna je krščansko občestvo v Novi Gorici imelo dvojen praznik. V nedeljo, 24. novembra, na praznik Kristusa Kralja, je bilo v cerkvi Kristusa Odrešenika praznovanje diamantne maše msgr. Gašperja Rudolfa. Večer prej pa so v isti cerkvi, ki je bila za to priložnost polna, predstavili zbornik s pomenljivim naslovom In semena so dajala sad, ki je izšel ob 40. obletnici začetka njene gradnje.
Obstajajo tudi dosti starejše župnije, toda v Novi Gorici se je v zadnjih 40 letih marsikaj zgodilo, je bilo uvodoma povedano. O marljivih delavcih, ki so zaorali ledino, o mejnikih, prehojeni poti, semenih in sadovih, sedanjih in prihodnjih izzivih so v soboto na večeru, ki ga je povezoval Jože Možina, glasbeno pa sta ga obogatili mladi violinistka Sara in čelistka Julija, spregovorili prvi župnik, jubilant Gašper Rudolf, sedanji župnik Alojz Kržišnik ter urednika zbornika prof. Marija Jelen in Renato Podberšič ml.
Msgr. Rudolf – v Novi Gorici je bil v letih 1976-2013 – je poudaril, da je bil pred štirimi desetletji poseben milostni čas. Gospod je deloval, dobronamerni ljudje pa so se temu času prilagajali in so sodelovali. Pred 50 in več leti se je število prebivalstva v Novi Gorici začelo večati in obenem se je začela oblikovati verska skupnost, ki je klicala po ustanovitvi nove župnije. Ko je prišel g. Rudolf kot prvi župnik, je začel delovati na Partizanski ulici 40, v stanovanjski hiši, ki je postala prvo župnišče in cerkev. Pot do nove cerkve je bila polna ovir, nekaj poskusov je spodletelo, na koncu pa jim je le uspelo. V začetku je bilo ljudi malo, počasi pa so se začeli zbirati, je povedal prvi župnik, ki je še podčrtal, da smo pred Božjo besedo vsi enaki: začeli so se družiti tudi zelo različni ljudi, nastalo je zaupanje med bolj in manj izobraženimi, “a to ni moja zasluga, to je delovanje Sv. Duha”. Časi se sicer hitro spreminjajo, občestvo se krči, ljudje so še prestrašeni, Cerkev izdaja dokumente, ki so žal “mrtvi”. Cerkev se mora deklerikalizirati, je zatrdil jubilant, ki se je še zahvalil Bogu “za poštene, odkrite in pogumne ljudi, da so kljub mojim napakam šli skozi življenje”.
G. Kržišnik je povedal, da so bili časi pred 30-40 leti drugačni. V škofiji je tedaj občutil močno vzdušje sinodalnosti, “vsi smo se pogovarjali, razmišljali, načrtovali”. To bilo lepo, vsi so se čutili poklicane v dogajanje. Do župnije in njene prenove je prišlo, ker so ljudje začutili v sebi neko željo, potrebo. “Evangelizacija je stvar želje srečati Jezusa Kristja, spoznavati evangelij”. Cerkev kot institucija se spreminja, “ljudje pa vedno bolj postajajo sol, ki daje okus tudi drugim. Danes so laiki postali sol zemlje”. Cerkev kot institucija je danes morda manj močna, “je pa bolj evangeljska”, kar daje upanje. Duhovnikov je vedno manj, zaupati pa moramo v Božjo previdnost. Religija, ki je “zastrupljala in zaslužnjevala vernike”, upada; krepi pa se živa vera, živ odnos z Bogom, odrešujočim in velikonočnim Kristusom, je še dejal g. Kržišnik. “Kdor hoče danes biti kristjan, bo prečiščen kristjan”. Pomembno je, da se še naprej prepuščamo Sv. Duhu, da z njim sodelujemo. “Je dovolj malo in Sv. Duh bo delal čudeže”.
Urednica zbornika prof. Marija Jelen je obrazložila, kako je do publikacije sploh prišlo. Ko so se menili, kako bi obeležili praznovanje, je sama predlagala, da bi izdali v skromnem obsegu publikacijo z utrinki, drobci iz župnijske kronike. Po začetni skepsi prisotnih je stopila v stik z zgodovinarjem Renatom Podbersičem, ki se je po tednu dni pojavil z bogatim gradivom, dokumenti in fotografijami. V knjigi so tudi glasovi župljanov. Bistveno je, da ne govori samo eden, da je sodelovalo veliko ljudi, je še povedala urednica. V zborniku je “apoteoza” g. Gašperju, ki ima največ zaslug za zgraditev cerkve, toda sadovi niso samo stavbe, “sadovi so ljudje”. In ti pripadajo ne samo župniji Gašperjeve epohe. Prispevki vernikov so zelo različni in bogati, med njimi so tudi molitve v zahvalo. “Moč vere je sporočilo, ki je prišlo iz občestva”. Veliko ljudi je odprlo svoja srca, njihova pričevanja veliko povedo. Spregovorili so tudi današnji odrasli, ki so bili v novi cerkvi krščeni in birmani, ki vero tam gojijo in posredujejo naprej. “Pričevanja so tudi upanje, da bo cerkev Kristusa Odrešenika dajala še vedno nove in nove sadove”.
Goriški prostor je duhovno, kulturno in politično dedič oglejskega patriarhata, je povedal Renato Podbersič, ki je orisal, kako se je to ozemlje spreminjalo glede cerkvenih uprav. Oglej je kril to območje do srede 18. stol., ko je bil patriarhat ukinjen in je v Gorici nastala nadškofija. Po pariški mirovni pogodbi je bilo to ozemlje priključeno Jugoslaviji, za to območje je bila ustanovljena apostolska administratura, ki je imela sedež najprej v Solkanu, nato na Kapeli, do razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. Leta 1977 je bila ustanovljena koprska škofija. “Brez razumevanja zgodovine ne moremo razumeti ne sedanjosti ne prihodnosti”, je še dejal Podbersič, čigar študija temelji na literaturi, pričevanjih in virih škofijskih arhivov iz Gorice in Kopra ter pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. “Bili so tudi turbolentni časi”, je dejal (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

03.12.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!