Suzin svet

Cerkev, ki jo požira robida

Cerkev, ki jo požira robida

Piše Suzi Pertot / Čut za skupnost v samoti Idrske doline

O spremembah in časih, ki so povsem drugačni, ljudje radi govorijo. Predvsem vsi tisti, ki radi spremljajo življenje z globoko filozofsko analizo, ki pa, bodimo odkriti, ne sloni vedno na trdnih, konkretnih temeljih. O spremembah v družbenih odnosih beremo in slišimo veliko. O tem, da izginja družina, da živimo vse bolj osamljeni, da postajamo individualisti.
Ne vem, ali naj verjamem. Velikokrat so teorije same sebi namen. Res je, da imamo vse manj časa za družabno življenje, kar nam še preostane prostih trenutkov, pa nam jih kradejo računalniki in pametni telefoni …
A vendar, prepričana sem, da se človeško bistvo ne spreminja veliko. Družabna bitja smo, kot vsa ostala bitja na tem svetu, od trav in cvetja in rastlin pa do najbolj razvitih štirinožcev, in hlepimo po tem, da se razmnožujemo in puščamo za seboj naslednike. Živimo, da smo z ljudmi, da delimo z njimi trenutke, da gradimo skupaj. Pa četudi po spletu. Način se spreminja, vsebina ne. Ljudje smo tu, na tej zemlji, zato da smo skupaj, da smo skupnost.
Skupnost. Pripadnost. Zavetje skupine. To iščemo še vedno in prepričana sem, da bo tako ostalo, dokler bo obstajalo človeštvo. V nas je želja po skupini, solidarnosti, po sebi enakih. Vsi čutimo potrebo, da se istovetimo s sočlovekom. Nekateri znanstveniki to razlagajo tako, da nas imenujejo krdelna bitja. Nekako kot psi ali volkovi.
Skupnost velikokrat pogrešam. Težko mi je brez nje. Iščem jo, kot jo iščemo vsi. Iščem pripadnost. Identiteto. Ker bežim pred tisto morečo, ustrahujočo osamljenostjo, pred negotovostjo in ranljivostjo nepripadnosti. Iščem to, kar smo nekdaj imenovali solidarnost.
Skupnost sem začutila zadnjič na dnu tiste doline, kjer sem doma. Vsakič, ko sem se peljala mimo Britofa v Brda ali Soško dolino, sem z grenkobo v srcu opazovala, kako robida prerašča cerkvico v Čubcih. Skoraj videti je ni več na vzpetini pod vasjo. To je ena izmed številnih votivnih cerkva v cvetoči gotiki, ki so ponos Benečije, delo škofjeloških mojstrov. Ljudem zgornje Idrske doline veliko pomeni. To so kraji, kjer ni interneta, kjer mobilni telefon težko lovi signal in kjer je volk edini sosed, lisica pa nadomešča poštarja. No, tako pravijo na slovenski strani Idrije, pri nas še lisice ni, pošta prihaja le tu in tam z enotedenskimi presledki. Med zelenjem in vodami, ki rišejo slapove in barvita korita, teče življenje v pozabljeni dolini mirno in tiho. V samoti, ki je včasih tako gosta, da si človek težko utira pot skoznjo. Gostilne tu dolgo ni bilo, pred nekaj leti so jo spet odprli v Britofu, v nekdanji karavli, a čez teden je zaprta. Cerkev ostaja edino stičišče, kraj, kjer se ljudje med drugim tudi shajajo, kjer so lahko skupaj, da si stisnejo roko, da po maši pokramljajo. Nekajkrat na leto seveda, ker sem gor v samoto ne prihaja rad niti menih s Stare Gore.
Pa vendar, celo mene na cerkvico z gotskimi okenci, skozi katere pronica modrina Idrske doline, vežejo številni lepi spomini: na lanski Božič, denimo, ko smo tu pričakali polnoč; ne bom nikoli pozabila objemov in besed pod zvezdnatim nebom doline, ki se končuje pod Kolovratom. Ni mi bilo težko odzvati se povabilu naše Claudie, ki mi je že mesec prej povedala, da bodo na februarsko nedeljo krajani osamljenih vasic na desnem bregu Idrije skupaj počistili breg pod cerkvico.
Vstala sem zgodaj. Sonce se je še obotavljalo za Korado in zunaj je bilo pošteno mraz, ko sem v očetovem delovnem kombinezonu, odkar živim tu v Benečiji, ga pogostokrat uporabljam, spravila v nahrbtnik vrtne škarje, grablje in rokavice ter se po odsluženi strmi cesti spustila k reki in nato navzgor, proti Salamantom. Tam me je čakala jutranja kava.
Pri Claudii, skoraj vsi jo poznajo po njenih verzih v domačem beneškem narečju, ki govorijo o Idriji in o časih, ki jih ni več, je vedno prijetno in toplo. Kamnita domačija, ki jo zapira visok zid, podoben našim kraškim, je grajena zato, da v svoj objem sprejema ljudi in jih poseda za “špargert”, za okno, ki gleda na Idrijo in na zelene grebene. Tako hišo pogrešam. Hišo z dušo, s preteklostjo, z odprtim naročjem in ognjem, ki gostoljubno prasketa. S Claudio spijeva kavo in si poveva, kaj je novega. Še drugi prihajajo. Občutek imam, da smo drug drugega pogrešali. V teh zakotnih beneških vaseh živi po ena, kvečjemu dve družini. Samota duši, grabi, neizprosna je. In ravno zato skušajo ljudje živeti skupaj. Kar se da. Pomagajo si pri košnji, pri izkopavanju krompirja, pri živini, ki je tu bolj za okras in za družbo, predvsem pa zaradi travnikov, ki jim gozd ne prizanaša več. Pomagajo si, tako kot nekoč. Meni se zdi lepo in neverjetno. Meni, ki sem rojena v mestu, kjer je človek sočloveku tujec.(…)
Cel zapis v tiskani izdaji

01.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!