“Cenim tiste, ki delajo in se trudijo v okolju, kjer živijo, ohranjati narodno zavest, slovensko identiteto”

Piše: Jurij Paljk

POGOVOR / Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Helena Jaklitsch

Najlepša hvala, ker ste pristali na pogovor, ki je zaradi razmer na daljavo in pisne narave.

V praznični, božični številki Novega glasa smo Vas hoteli imeti predvsem zato, da se Vam najprej zahvalimo za vso pozornost, ki jo izkazujete vsem Slovencem po svetu in seveda rojakom v obmejnih državah naše domovine Slovenije, tudi nam, ki živimo v Italiji. Pa tudi zato, da našim bralkam in bralcem voščite ob letošnjem Božiču, ki se napoveduje drugačen.

Pravzaprav je vse vaše delo drugačno, mar ne? Pandemija je spremenila in spreminja vse nas, kako je Vas?

Moje delo kot ministrice je seveda zaradi pandemije popolnoma drugačno, kot bi bilo sicer. Namesto da bi obiskovala rojake v zamejstvu in po vsem svetu, ostajam doma. Toda to ne pomeni, da samo čakam, da se stvari umirijo in vrnejo nazaj v ustaljene tirnice. Daleč od tega. Ker ne morem k našim ljudem, se trudim najti različne načine in poti, da bi jim pokazala, da mi je mar zanje. Tako je med drugim morda več časa za delo znotraj našega prostora in za razmislek, kaj mi, kot država in v naši državi, lahko več postorimo za Slovence zunaj naše domovine. V luči tega se skupaj s sodelavci trudim okrepiti sodelovanje z ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za kmetijstvo, kot dvema pomembnima resorjema, še posebej za naše zamejce. Prav tako iščem poti za boljšo prepoznavnost tem, povezanih s Slovenci zunaj naše domovine, v slovenskem medijskem in šolskem prostoru, med mladimi. Skratka, kot ministrici mi dela ne zmanjka.

Če pa me vprašujete, kako pandemija vpliva name osebno, pa bi bila neiskrena, če bi rekla, da je ne občutim. Pogrešam svoje prijatelje, saj se osebno ne moremo srečevati. Pogrešam družino, saj ne moremo imeti toliko stikov, kot bi si želeli. Zaradi prepovedi obiskov v domovih za ostarele ne smem obiskati mame, zaradi česar mi je še posebno hudo. Saj se slišimo po telefonu, ampak ni isto. Ves čas spremljam, kaj se dogaja in kako je z okuženimi. Ob tem večkrat pomislim na babice in dedke, ki zaradi omejitev morda niti še niso videli svojega vnuka, ki je v teh mesecih prijokal na svet. Lahko si predstavljate, da potem težko razumem tiste, ki z omalovaževanjem ukrepov stroke ter s svojim neodgovornim ravnanjem, ko gredo celo tako daleč, da organizirajo zasebne zabave, izničujejo napore vseh nas, da bi se pandemija čim prej umirila. Sama bi vse take sebičneže poslala delat v prve bojne vrste, v covid oddelke. Zdaj je pač treba zdržati, nositi maske, omejiti osebna srečevanja in ohranjati varno razdaljo. To je naš pomembni prispevek k premagovanju pandemije. Ampak ob vsem tem se je treba tudi potruditi poiskati pozitivne vidike, svetle točke. Morda imamo zdaj končno več časa, da preberemo kakšno dobro knjigo, se posvetimo otrokom, na sprehodih v okolici doma odkrivamo lepote narave.

Redno spremljamo vaše delo in opažamo, da skušate povezovati vse Slovence, ne glede na to, kje živimo. Kako vam to uspeva v času pandemije?

Zelo si želim, da bi se Slovenci po vsem svetu čutili povezane. Vendarle zunaj Slovenije živi pol milijona naših rojakov. Včasih se jim zdi, da domovina nanje pozablja, kar tudi ni vedno čisto iz trte zvito. Tu imamo kot država še veliko dela. Toda ne samo mi, temveč vsi Slovenci, kjerkoli živijo. Vsi moramo najti načine, da se povezujemo. Področij je veliko; od gospodarstva, kulture, znanosti, športa. Tu je tudi ljubezen do slovenskega naroda, slovenstva in vsega, kar to nosi seboj. Prav zato sem zelo pozdravila začetek delovanja Slovenske poslovne globalne povezave, ki želi med seboj povezati slovenske podjetnike in gospodarstvenike po vsem svetu. Prvo virtualno srečanje so imeli novembra, decembra so se jim na drugem poslovnem srečanju, ki je prav tako potekalo preko spleta, pridružilo več kot sto petdeset udeležencev iz 34 različnih držav. Verjetno bi kdaj prej sploh ne pomislili, da je tak način sodelovanja možen. Zdaj, ko nas je pandemija prisilila, da so spletna srečanja postala nekaj samoumevnega, pa vendarle ugotavljamo, da še kako velja tista misel, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Podobno občutim tudi sama, saj sem lahko vsak hip v stiku s komerkoli po svetu. Tako smo imeli sredi decembra sejo Sveta Vlade RS za Slovence po svetu, ki so se je nekateri člani udeležili osebno, drugi so sodelovali preko spleta. Verjetno na kaj takega prej sploh ne bi pomislili, zdaj pa se je to ponudila kot samoumevna opcija.

Že res, da so video konference in razne video povezave koristne, a vse nekaj drugega je, če se človek sreča, si pogleda v oči, stisne roko. Kako to vi doživljate?

Res je. Nekaj je srečanje preko Zooma, Skypa in drugih spletnih platform za sestanke, čisto nekaj drugega pa je osebno srečanje. Sama se vsekakor na vsako srečanje, ki poteka preko spleta – in teh je bilo letos res kar nekaj – temeljito pripravim. Na vsakem takem srečanju hočem dati vse od sebe, saj želim, da sogovornik na oni strani začuti, da mi je mar za stvar, da cenim, kar dela, da ga podpiram v vseh njegovih naporih, ki jih on in njegovi sodelavci vlagajo v ohranitev in razvoj slovenstva. Hočem, da ve, čeprav naju loči tehnologija in morda tisoče kilometrov, da me zanima, kaj ima povedati, kaj ga morda skrbi, kaj upa ali pričakuje. Toda to kljub temu ni isto kot osebno srečanje. Sama sem namreč človek osebnega stika, saj takrat sogovornika lažje začutim, če lahko uporabim ta izraz. Ko se pogovarjaš osebno, imaš namreč pred seboj celega človeka. Osebnega srečanja pač ne more nadomestiti nobena druga stvar. Prav zato sem bila resnično vesela, da sem imela sredi poletja, ko smo se lahko na kratko oddahnili od epidemije, vendarle dva, tri mesece, ko sem se lahko osebno srečala s Slovenci v vseh štirih sosednjih državah, obiskala pa sem tudi slovenske rojake v južni Nemčiji. Zdaj komaj čakam, da bom lahko te obiske nadaljevala. Načrtov je veliko, še posebej, ker bomo naslednje leto praznovali tudi 30. obletnico naše samostojne države in bo to odlična priložnost, da se Slovencem po vsem svetu zahvalimo za njihov izjemni doprinos pri priznanju in uveljavitvi mlade države, pa tudi za vse, kar so za njeno prepoznavnost naredili v teh treh desetletjih. Upam, da bomo tako pomembno leto praznovali skupaj.

Ko opazujemo dogajanje v Sloveniji od zunaj, nam je po eni strani zelo žal, da vidimo, kako celo papež Frančišek Slovence poziva k večji edinosti v nagovoru, ki ga je poslal koncertu Karitas, kot nam je tudi žal, da vidimo, kako uničujoče je za vse skupaj nenehno udrihanje sedanje slovenske opozicije po Janševi vladi, ki v danih razmerah dela več kot samo dobro, in seveda zato udrihajo tudi po Vašem delu. Kako Vi to osebno prenašate in zakaj je po Vašem še vedno tako?

Se moram kar strinjati z vami. Verjetno je res, da ta hip ni vlade na svetu, ki bi delala v tako težkih razmerah. Ne le zaradi epidemije, ki že sama po sebi zahteva maksimalno angažiranost ministrov, temveč predvsem zaradi dela opozicije, ki od prvega dne napada delo te vlade. Čeprav je ta vlada nastala, ker je njihova razpadla sama od sebe, ko je odstopil Šarec. Tu so osrednji mediji, ki so pozabili na profesionalne standarde novinarstva, med katere se zapisuje tudi korektno, nepristransko poročanje. Pa seveda t. i. nevladne organizacije s svojimi obsojanja vrednimi akcijami. Ni zaman akademik prof. dr. Kajetan Gantar vlekel vzporednic z akcijami nacistov. V zadnjem času strokovnjake, ki se borijo proti epidemiji, označujejo za morilce, na imena ekipe kulturnega ministra zlivajo rdečo barvo, mažejo pročelja stavb itd. Sama nimam nič proti demonstracijam, če so te v mejah normale. Je pa vseeno zanimivo, da so njihovi glavni organizatorji financirani predvsem iz javnih sredstev. Človek dobi občutek, da se bojijo, da bi jih izgubili. Ampak strah je res odveč, če so prepričani, da sredstva prejemajo upravičeno. Se opravičujem, malo me je zaneslo, ampak ko gledam, kako kolegi ministri, vsa vlada in strokovne službe že mesece garajo in se trudijo, da bi Slovenija čim bolje prestala to svetovno krizo, mi pač ni vseeno. Na trenutke se počutim popolnoma nemočno, toda vseeno poskušam na svoj način pomagati pri tem. Tudi s prijazno besedo kolegom ministrom. Seveda se ob vsem tem pojavi tudi kaka napaka, kar je pač človeško, ampak kdor ni ideološko zaslepljen, lahko vidi, da vlada dela dobro.

Kot ministrica za Slovence po svetu in v našem, obmejnem prostoru, ste od samega začetka skrbeli, da ste nas nagovarjali vse. To Vam morajo priznati tudi tisti, ki so idejno in ideološko na čisto drugem bregu. Če so pošteni, seveda. Od kod Vam ta vera v človeka in vztrajanje na povezovalnih stališčih, na bistvenih točkah, ki nas vse Slovence povezujejo?

Me veseli, da se to opazi. Nikoli nisem merila človeka po njegovem svetovnem nazoru, političnem prepričanju ali njegovem pogledu na zgodovino, temveč po tem ali dela dobro in za skupni blagor našega naroda ter ali misli pošteno. To velja tudi zdaj, ko sem ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Za vse Slovence. In kot ministrici mi je pomembno le, ali je človeku, ki je pred mano, mar za naš narod in za slovenstvo. Cenim tiste, ki delajo in se trudijo v okolju, kjer živijo, ohranjati narodno zavest, slovensko identiteto. Spoštujem in občudujem tiste, ki se razdajajo v slovenskih skupnostih za to, da bi na tak ali drugačen način ostali Slovenci. To je težko delo, ki zahteva vztrajnost, odrekanje, pa tudi zvestobo in ljubezen. To je tista osnova, tista podstat, na kateri se moremo in se lahko res vsi povezujemo in delamo. In na tej podlagi resnično lahko naredimo veliko dobrega za vse Slovence, doma, v zamejstvu in po svetu. In samo to šteje! Razdvojenost nič ne pomaga, kar prav pri vas, v zamejstvu, najbolje veste in občutite. Kadar manjšina nastopa enotno, je mnogo bolj uspešna kot takrat, kadar je razklana ali ne najde skupnega jezika.

Letos je drugačen advent, drugačen Božič bo, a vedno Božič, dan, ko se kristjani veselimo Kristusovega rojstva, vsi ljudje dobre volje pa ga praznujemo kot družinski praznik, tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev, a se zavedajo pomena krščanske tradicije naše družbe.

Veseli smo, ker vas poznamo že dolgo, predvsem pa zato, ker niste svoje krščanske naravnanosti in vere nikdar skrivali v javnosti in bi Vas zato povabili, da nam ob bližnjem Božiču poveste, zakaj ste sami navezani na ta praznik, kot nam tudi voščite. Seveda Vam tudi mi iskreno voščimo, kot Vam tudi želimo uspešno delo še naprej!

Božič je zame resnično eden najlepših praznikov. Ko sem bila še doma, smo na sveti večer, po norišnici pospravljanja stanovanja in pomivanja oken, začeli krasiti božično drevesce in postavljati jaslice. Nato je sledila praznična večerja, po njej pa smo se otroci zapodili k jaslicam, saj nas je tam čakalo darilce, ki ga je pustil ‘Kriskind’. Ta navada je prišla k nam po očetovi strani, ki je Kočevar. Nato smo pokadili in blagoslovili naš dom ter zmolili del rožnega venca. Po koncu tega dela smo se usedli na kavč in peli božične pesmi. Najbrž ni vedno zvenelo najbolj ubrano, še posebej takrat, ko smo se hoteli spomniti besedila tretje, četrte kitice, toda bilo nam je preprosto lepo. Ko smo bili otroci dovolj veliki, smo šli seveda še k polnočnici. Tudi danes, ko nisem več doma, v svojem stanovanju vedno postavim božično smrečico in jaslice. Prijatelji se vedno smejijo mojemu navdušenju nad lučkami. Nikoli jih ni dovolj! Letos jih bo tako na mojem dreveščku več kot tisoč! Toda to seveda ne spremeni dejstva, da bo letos Božič res drugačen. Skoraj gotovo bo odpadel obisk polnočnice, ob družinski mizi se ne bo mogla zbrati vsa družina, marsikdo bo zato še bolj osamljen. Toda vseeno – tudi v to samoto letošnjega leta se znova rojeva malo Detece, ki prinaša upanje, mir in veselje vsemu svetu. In tega miru, veselja in upanja želim vašim bralcem! Naj na sveti večer, verni in neverni, vsi začutimo, da nismo sami!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme