“Čemu pesniki v tem revnem času?”: srečanje s pesnico Miljano Cunta

Piše: Adrijan Pahor Fotografije: JSKD Nova Gorica

Verjetno bi me kdo danes postavil na laž, če bi me spomnil na moje besede izpred dveh let, češ da danes nihče več ne bere poezije. Sami organizatorji srečanja s pesnico Miljano Cunta v Coroninijevem dvorcu v Šempetru prejšnjo sredo, 9. oktobra, so osupnili (v pozitivnem smislu) ob pogledu na prepolno dvorano, v katero so morali prinesti dodatne stole za preštevilne udeležence, presenečena je bila protagonistka večera, Miljana Cunta, avtorica zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, kateri je bil posvečen večer, veseli sta bili predsednica KUD Šempeter Majda Arčon in urednica Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc, ki sta uvedli večer s svojima kratkima posegoma. Ignacija Fridl Jarc je v svojem elegantnem nastopu izpostavila dragocenost jezika in ubeseditve najrazličnejših psihičnih stanj tistih, ki čutijo potrebo, da svoje občutke delijo z drugimi, predvsem pa, da pišejo to, kar tudi živijo.

Morda je k številni udeležbi pripomoglo dejstvo, da je pesnica nekdanja domačinka, ki je rojstni Šempeter zapustila leta 1995, v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in angleščine. Dolgo je bila urednica in kulturna producentka, med drugim je tudi programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. V slovenski javnosti se je uveljavila tudi kot prevajalka poezije iz italijanskega in angleškega jezika. Objavila je tri pesniške zbirke: Za pol neba (2010), Pesmi dneva (2014) in Svetloba od zunaj (2018). Njena poezija je bila prevedena v več jezikov in nominirana za več pesniških nagrad v Sloveniji (Veronikina, Jenkova, prva nagrada na natečaju Mladike). 

Zagotovo je številnemu občinstvu botrovalo tudi dejstvo, da je Miljana Cunta  za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, ki je izšla leta 2023, dobila nagrado Prešernovega sklada. Z avtorico se je pogovarjala literarna kritičarka Megi Rožič, ki je pesnici postavila vrsto zahtevnih vprašanj, na katera je ta suvereno odgovarjala. Pogovor je bil, skratka, na visoki kakovostni ravni: dotaknili sta se naslova, ki je navidez politično obarvan, pa to zagotovo ni. Pesmi namreč obravnavajo trpko ugotovitev, kako smo kot družba zašli, seveda v negativnem smislu, zdaj pa naj bi se vračali na izhodišče (izpostavila je predvsem evropsko duhovno tradicijo s Svetim pismom – Izgubljeni sin, v zbirki je pesem z istoimenskim naslovom) oziroma k sebi, v svoje spomine, v svoje mladostne teme, nas pa seveda zanima, kje pesnica vidi rešitev. Odgovora na to vprašanje sama ne daje, povedala je, da ga tudi ne pozna in o tem (v poeziji) ne govori. Zanimiva je pri tem že uporaba množine namesto ednine: vračamo se (k boljšemu) vsi, ne samo posamezniki, zato naslov zbirke nakazuje dinamiko človeškega obstoja.

Pesem je za Cunto ubesedovanje čustev, ki jih še ne poznamo, je doživljanje brezčasja, kot to počnejo otroci, je vračanje v domači kraj, do katerega bo občutila za vedno neko čustveno navezanost, nastajanje poezije je že presenečenje samo na sebi, je zaznavanje lastne zavesti o odnosih z drugimi, je prilagajanje, odhajanje in približevanje k drugemu. Ustvarjanje terja miselni in fizični napor, ki zahteva svoj ubesedovalni čas. Avtorica piše po “navdihu” (izraz ji ni preveč všeč) ali po občutenju nezadržne nuje, da pesem nastane. “To, kar tisočletja občudujemo pri poeziji, je človeški um v vsej svoji iznajdljivosti, neizčrpnosti, kompleksnosti in lepoti. Čas, v katerem živimo, pa ni naklonjen kompleksnosti in lepoti. Privlači ga ponavljanje, posnemanje, poenotenje, poenostavljanje. Vprašanje, ki obvisi v zraku po vsakem slavljenju pesniške umetnosti, ostaja tako tudi danes nespremenjeno: ‘Čemu pesniki v tem revnem času?’ …” pravi Miljana Cunta o sebi in o svojem ustvarjanju.

Zbirka poezij Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo sploh ni interpretativno lahka (za razumevanje). Po moji skromni oceni njena ubesedovalna tehnika niha med modernizmom in postmodernizmom, pri čemer je mogoče nekatere poezije lažje doumeti, pri drugih se je treba do sporočila dokopati z globinskim branjem, kot pravi avtorica sama. Naj navedem kot primer že omenjeno pesem Izgubljeni sin, ki se vrača k znani svetopisemski zgodbi z jasnim, a težko doumljivim sporočilom: kdo je dejansko izgubljen? Mlajši ali starejši sin, ki ni dojel svoje umeščenosti v družinski kontekst in odnosa z očetom? Po mnenju Cunte je prav on “izgubljeni sin”, pa tudi oče je bil nekoč izgubljen, “zato danes ve, da je vrnitev blizu./ Zato danes ureja bivališče/ in obrezuje drevje, ker ve,/ kako se zaraste ljubezen,/ kadar čaka…” Vsi smo torej (bili) na neki način izgubljeni, glavno je spoznanje, ozaveščenje nastale eksistencialne situacije, občutenje svetosti življenja z upanjem na odrešenje v ubožnem času sedanjosti … Takih in podobnih eksistencialnih stanj je v zbirki kar nekaj, pesnica jih obravnava tako, da se giblje v času in prostoru, ki mestoma ni definiran, zbirka zato deluje nadčasovno, lahko bi rekel univerzalno. V vsakem primeru je vredna branja.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme