Rubrike

Celo trgatev so nam prepovedali

Celo trgatev so nam prepovedali

Piše Suzi Pertot: Družba, v kateri so zakoni uničili celo solidarnost

Trgatev. Slovenci imamo državno himno, ki poje o vinu in trtah, in zato predobro vemo, kaj pomeni trgatev, kakšno je ali kakšno bi moralo biti vzdušje na njej. In trgatev narodu, ki je vezan na zemljo, glasbo in veselje, pomeni veliko.
Rojena sem v mestu, zato dolgo let nisem vedela, kako je, če si vabljen na trgatev. Ko sem bila še otrok, so starši veliko govorili o tem. Kako lepo bi bilo, če bi nas kdo od znancev povabil na trgatev … In tako je v meni rasla želja, da bi res šla na trgatev. Čeprav sploh nisem točno vedela, zakaj in od kod ta želja. Menda, to sem zaznala v pripovedih, je trgatev nekaj veselega, ljudje se skupaj smejejo, trgajo grozdje, se zbirajo na malici in kosilu, veselijo se sonca, družbe in seveda tudi skupaj zapojejo. Priložnosti, da bi vse to tudi doživela, pa dolgo ni bilo. Živeli smo v predmestju, pri Sv. Ivanu, vinogradov tam ni bilo. Tudi sošolci in prijatelji so bili iz mesta. Trgatev je dolgo živela samo v mojih sanjah.
Prva priložnost, da sem šla na trgatev, se mi je ponudila, ko sem se preselila na Kras, v Repen. Tam so imeli skoraj vsi svoj vinograd. Tisti, ki so pridelali nekaj vina le zase, so navadno trgali sami ali s sorodniki. Drugače je bilo za tiste, ki so imeli več trt in so enkrat ali dvakrat letno odprli “osmico”. Ti so ponavadi potrebovali precej delovnih rok in so na trgatev vabili tudi prijatelje in sosede. Zraven nas je bila osmica, ki so ji rekli “Pri Batkovih”, sosedje smo bili in že prvo leto so nas povabili, da bi trgali v njihovih vinogradih.
To je bilo pred kar nekaj leti. Tedaj še nihče ni trgal konec avgusta. Dobro se spominjam, da je bila trgatev prve dni oktobra; jutra, ko smo navsezgodaj odhajali v vinograd, so bila rosna in mrzla. S prezeblimi rokami smo komaj čakali, da nas je segrelo zgodnje sonce ter obenem pregnalo kaplje in vlago z grozdov in listja. Seveda nas je gospodinja že pred delom nekoliko ogrela s krepko kavo. Kdor je hotel, je dobil zraven še šilce žganja. Sama sem se zadovoljila z mlekom, saj sem komaj prišla iz mesta na Kras in pitja nisem bila vajena. Predvsem ne v zgodnjih jutranjih urah. Še zdaj se mi zdi, da spada kozarec vina v večerno zakulisje.
Trgati smo začeli tako zgodaj, da so nam prsti oleseneli v mrazu. Jesensko sonce je grelo le polagoma, grozdje je bilo mokro in plesnive jagode je bilo treba ročno odstraniti. Starejšim je šlo delo kar hitro od rok in so polnili vrč za vrčem. Ker sem bila prvič na trgatvi in sem se povrhu držala ukaza, naj skrbno prebiram poškodovane jagode in naj v vrč mečem samo zdravo grozdje, mi je delo šlo dokaj počasi od rok. Pa kaj zato. Sonce nas je počasi vendarle ogrelo, marsikdo je zapel sredi trganja, pogovarjali smo se o vsem mogočem in čas je mineval hitro. Že nekoliko utrujeni smo pohiteli na kosilo, čakala nas je cela vrsta dobrot, tako da smo morali spiti precej močno kavo, da smo bili spet sposobni za delo. In tako je šlo naprej do večera. Dišalo je po jeseni, trte so rdele, teranove jagode so bile trpke in črne, nekje se je oglašal škorec, zadnje lastovice so letale nad kraškimi hišami. Idila na vasi, taka, kot sem jo sanjala že kot otrok. Tedaj, ko sem imela zase samo pločnike in asfalt in ni bilo travnikov, dreves, kaj šele vinogradov. Meščani sanjamo o življenju na vasi, brez hrupa, hitenja in vrveža. In brez tiste neizprosne samote, ki jo čutiš, ko si sredi množice na ulici. Tujec med tujci, ki si nimajo kaj povedati.
Trgatev pomeni predvsem družabnost. Zvečer smo utrujeni, v nas so pesmi, vino, domača hrana in oči se nam počasi zapirajo. Poslušam pripovedi o vaškem življenju, srkam vino, ki že diši domače, saj poznam že vsako trto. Večerjamo na borjaču med kamnitimi zidovi, pod balkonom je lastovičje gnezdo, iz kleti diši po grozdju, ki prehaja v mošt. Roke in obleka so lepljive, v lase se mi je zagozdil list, rdeč kot teran in kot zemlja. Kras. Kako trpko dišijo izpraznjene brajde.
Trgatev na Krasu je bila prva in edina v mojem življenju. Ko sem se preselila sem, na mejo med Furlanijo in Benečijo, so me povabili, da bi trgala za denar. A nisem sprejela. Zdelo se mi je, da bi nekako oskrunila spomin na nekaj našega, domačega, dragocenega. Na prastaro druženje.
Ampak kraški vinogradi so nekje daleč za mano. Tu, kjer zdaj živim, je vino industrija. Trte ne smejo rasti sredi kamenja, večina jih ima namakalni sistem. Ptic med brajdami ni več, niti češenj in živih mej. Pokrajina je drugačna. Rojeva za denar in pesmi ni slišati. Med trtami so bogate vile z bazeni. Sem prihajajo turisti, predvsem Nemci in Avstrijci. Gledam prelestno pokrajino, odeto v barve jeseni, in skrbno obdelane vinograde. Vse je na mestu, vse je urejeno, oblike so kot geometrični liki. Vse, kot mora biti. Tudi zaslužek.
V tem jesenskem času se seveda vsi še vedno pogovarjamo o trgatvah. Slovenci smo, pa še Primorci povrhu. Vino, latnike, grozdje, vse to imamo v krvi. In ko mi prijatelj pripoveduje, da bodo konec tedna v Nabrežini trgali, sem mu malo nevoščljiva, ker pomislim na smeh, na druščino, na pesmi in na dolge večere po trgatvi. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

29.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!